🎧 Utrinek s poti, prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️
Obstaja razlika med opazovanjem in pričanjem. Opazovanje vsebuje aktivno vpletenost v opazovano in s tem že delovanje znotraj opazovanega oziroma vplivanje na opazovano. Medtem pa je pričanje neaktivno, objektivno in predvsem nevpleteno zaznavanje opaženega. Zatorej, ko se govori o samoopazovanju in o tem za kar se samoopazovanje zares smatra, je koristno zavedanje, da je to kar resnično želimo izkusiti v bistvu samopričanje ali še bolje “samo pričanje”.
Namreč dokler um tekom opazovanja izbira, vrednoti, daje pomen, podaja mnenje, planira, analizira in tako naprej, torej dokler se kakorkoli ukvarja s tem kar je zaznano, to še ni čisto in objektivno opazovanje, ali kot rečeno pričanje. V vaji samoopazovanja in približevanja samo pričanju, se je torej potrebno zavedati tudi nenehnega tako površinskega kot subtilnejšega delovanja uma z mislimi in obstoja ideje “jaz”, ki nenehno deluje v ozadju miselnih in čustvenih procesov.
In prav to zavedanje obstoja in delovanja ideje “jaz” nas postopoma vodi bližje in bližje samo pričanju, saj razločevanje med zavestjo, torej pričo in jazom, torej opazovalcem, postaja vse jasnejše.
Prepoznavanje resnice in stvari takšnih kot te v resnici so, pa je možno le ko se odstrani opazovalec. Prav tako pa tudi vstopanje globje vase in vse bližje k naši pravi biti, vodi le preko neaktivnega in objektivnega pričanja.
Zatorej naj vaja samoopazovanja ne ostane oblika aktivnega opazovanja, temveč naj vodi do tihega pričanja.
Če se je tudi vas ta utrinek kakorkoli dotaknil, vas vabim da ga delite še s prijatelji in znanci — mogoče jim prav s tem pomagate na njihovi poti do zadovoljstva in miru.
