🎧 Epizodo, prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️
V tej šesti epizodi oddaje Nektar miru se bom dotaknil verjetno enega najpomembnejših konceptov v vsej duhovnosti, in sicer stanja uma v “tukaj in sedaj” in “tam in sedaj” ali stanja pristonoti. Pravilno razumevanje teh pojmov je ključnega pomena za vsakogar na poti do pomirjenosti, zadovoljstva in zdravja. Predvsem pa, kot bo tudi omenjeno v tej epizodi, do pravega cilja našega življenja.
Glavni deli epizode:
Pomen pojmov “tukaj in sedaj” in “tam in sedaj”
Pomen pojma prisotnost
Stanje uma brez misli
Osnovni in edinstveni cilj življenja
Moje ime je Mitja Žibert in bom vaš gostitelj v tej oddaji, katera služi kot vabilo k osebnostni in duhovni rasti.
Viri:
Novo: Arhiv predavanj in odgovorov na vprašanja
Satya Sai Baba: Knjiga Sai Baba govori Zahodu
Če se vam je ta epizoda zdela zanimiva in koristna, vas vabim da oddajo delite s prijatelji in znanci — mogoče jim s tem pomagate na njihovi poti.
Angleško verzijo oddaje pa lahko poslušate na www.nectarofpeace.com
Transkripcija epizode
Dobrodošli v šesti epizodi oddaje Nektar miru, ki je posvečena deljenju univerzalnih resnic in modrosti, katere so in jih še dandanes učijo veliki učitelji in modreci človeštva.
Z vami sem Mitja Žibert in tudi danes se vam bom pridružil pri odkrivanju teh neprecenljivih znanj, ki nas, če jim le sledimo, vodijo do življenja polnega nektarja miru.
In prav mir je to kar vsi potrebujemo in iščemo.
Pa poglejmo kje ga lahko odkrijemo in zaživimo danes.
Uvod v učenja
V iskanju miru, zadovoljstva in sreče verjetno vsakdo prej ali slej naleti na poudarjanje pomembnosti »prisotnosti« in »biti tukaj in sedaj«. In medtem, ko se s tem, da je to pomembno načeloma strinjamo, saj se to namreč sliši smiselno in modro, se vseeno malokdo ob tem zares ustavi, da bi resnično spoznal kaj to sploh pomeni in, če se s tem že strinjam, ali znam to prakticirati, živeti.
In prav temu bo namenjena današnja epizoda … torej pojasnitvi izrazov prisotnost in »tukaj in sedaj«. In kot ponavadi, sem odgovor na ta vprašanja poiskal pri učitelju Novu. K temu pa bom dodal še nekaj praktičnih napotkov za lažje ponotranjenje podanega učenja. Ob zaključku epizode pa boste v neposredni povezavi s tem kar je obrazložil Novo, lahko slišali še čudovito vabilo k miru avatarja Satye Sai Babe.
Učenja
Tako da, bo najbolje, da se podamo kar v samo bistvo današnje epizode. In sicer je Novo na vprašanje »kaj točno pomeni biti »tukaj in sedaj«« odgovoril takole:
»Pod besedo sedaj, se razume to, da um ni niti v prihodnosti niti v preteklosti. To je stanje »sedaj«.
Stanje »sedaj« velja, ko je naš um zadržan na tem na kar se fokusiramo. Samo na tem. Pojem »sedaj« torej pomeni, da ni razmišljanja niti o prihodnosti niti o preteklosti. To je »sedaj«.
Pojem »tukaj« pa pomeni, da je pozornost v nas, od kože navznoter, ne glede na to koliko.
Ponovno poudarjam, vstopanje v nas pomeni od celotne kože navznoter, torej ne navzven, temveč navznoter. Ne za nami, ne levo ali desno, ampak točno navznoter. To pomeni, da je naše zavedanje znotraj celotnega obsega kože.
In če imamo sposobnost, da vstopimo še globje vase, se najprej osvobodijo vsi notranji organi, za čimer gre lahko pozornost na to, da opazujemo naš um in da misli izginejo. In s tem nimamo niti misli, niti čustev.
In s tem, ko je pozornost v nas, se v nas pojavlja stanje prijetnosti. In globje v sebi kot smo, bolj se to stanje prijetnosti zvečuje. Sama prisotnost v nas nam ustvarja resnično prijetnost, katera pa je, če um ni v nas, zmanjšana ali pogojena prijetnost. Torej ni primerljiva s to, kadar je um v nas. Največjo prijetnost dobivamo, ko je um v nas, od kože navznoter.
In ko je um tako v nas, in kot rečeno, je nato potrebno iti še globje, to predstavlja pojem »tukaj«. Medtem, ko, kot smo rekli, »sedaj« zaustavlja čas. To pomeni, če niste v prihodnosti ali preteklosti, ste v sedanjosti – zaustavlja čas.
Če pa se obračate navzven od vas, navzven od vaše kože, tedaj ste lahko v sedanjosti, ampak ne morete biti »tukaj«. Tedaj boste izven vas, in vse kar je izven vas se imenuje »tam«. Torej ne »tukaj«, ampak »tam«.
To pa se imenuje tako zato, ker če jaz trenutno govorim vam ali o vas, sem lahko »sedaj«, ampak ne morem biti »tukaj«, kajti pozornost moram imeti usmerjeno na vas, da lahko vidim kako vi prejemate, dojemate in sprejemate. In če vidim, da se vaši umi ukrivljajo, moram uporabiti pojasnjevanje katero vaš um zadrži znotraj razumevanja. Zato, ko se posvečam vam, mora biti moja pozornost »tam«. Tako kot tudi vi, ko nekaj želite napraviti, in je to kar želite napraviti izven vas, naj sadite cvetlice, kosite, pišete, ali berete, mora biti vaš um »tam«. Na primer, če morate napraviti nek informativen tekst, um pa je v vas, se vam briše zavest in razumevanje za pisanje teksta, lahko pozabite celo abecedo, celo svoje ime in priimek ... torej ne morete napraviti teksta. Zato mora v situaciji, ko se želite obračati navzven, biti vaš um usmerjen navzven, v tem primeru v tekst, v delovni načrt, v knjigo ali ostalo. In ko je um »tam« in v sedanjosti, vi to neposredno prejemate in razumevate. In če sedaj to prenesete vase, boste ponovno prešli v »tukaj in sedaj«. Če pa to prenesete na nekoga drugega, ste sedaj in pri drugem, ali »sedaj in tam«.
Obstaja torej razlika med »tukaj in sedaj« in »tam in sedaj««.
Na tej točki bi pa rad izpostavil eno pomembno besedo, ki se skozi celotno Novotovo razlago ne spreminja, in namreč gre za besedo »sedaj«. Torej ne glede na to ali smo s pozornostjo »tukaj« ali »tam«, ali smo v stanju mirovanja ali stanju aktivnosti, naš um mora ostajati v »sedaj«.
To pa je ključnega pomena za pravilno razumevanje besede »prisotnost«. Ta namreč predstavlja stanje uma, ko je ta v celoti zadržan na tem kar je trenutno. To stanje uma pa je tudi predpogoj za opravljanje ali razumevanje česarkoli v celoti oziroma celostno.
Beseda prisotnost tako v bistvu predstavlja dve različni stanji uma, in sicer »tukaj in sedaj« ter »tam in sedaj«. Vse kar je izven tega ne moremo smatrati kot prisotnost.
Prisotnost in od tega še posebno stanje »tukaj in sedaj« pa ni nek novodobni duhovni trend, ampak je osnoven in neizogiben del naravnega in notranje mirnega ter zdravega življenja. Zato torej pot k temu kot tudi ohranjanje takega življenja pomeni nenehno vračanje uma nazaj k sebi.
Ali kot to poda Novo:
»Če se um drži v »tukaj in sedaj«, neodvisno od tega kakšne spremembe se dogajajo, stanje miru in notranjega miru ostaja isto. Tako da, mir vedno in neprekinjeno obstaja vse dokler uspemo um oddvojiti od misli ali če koristimo um brez misli.
Najhitrejši način za vzdrževanje in nenehno prisotnost miru je živénje v »tukaj in sedaj« ali vračanje v »tukaj in sedaj«. Če um pobegne od tukaj in sedaj ga moramo vračati nazaj. Če se človek spomni, da njegov um ni tukaj in sedaj, naj ga vrne nazaj. Če mu ponovno pobegne, naj ga ponovno vrne in tako naprej. Večkrat kot ga vrne, bolj se postopoma daljša čas ko um ne ubeži, oziroma se daljša čas uma brez misli ali oddvojenosti uma od misli.«
Novo pa je na tem mestu omenil tudi enega izmed ključnih stanj, do katerega človek na poti samospoznavanja prej ali slej pride, in to je »um brez misli«. Na vprašanje kaj to točno pomeni, pa je Novo odgovoril takole:
»Ko pri sebi prepoznamo, da je um v mislih, misli pa obstajajo kadar se razmišlja o preteklosti ali o prihodnosti, bomo v takšni situaciji videli, da um ni samo v sedanjosti. Namreč v sedanjosti um nima misli. Pojem »nima misli« ne pomeni, da ne poslušamo, da ne gledamo in ostalo. Ampak, ko človek nekaj posluša ali gleda, mu v to kar posluša ali gleda ne smejo prihajati druge misli. Če mu prihajajo misli izven tega kar želi poslušati ali tega kar želi gledati, so to misli katere so moteče.
Če obstajam jaz in predmet gledanja in pred menoj prihajajo druge misli, torej mi tako rečeno preprečujejo, da sem neprekinjeno povezan s predmetom opazovanja, se ta um imenuje um z mislimi. In ta se mora vračati, oziroma ga moramo ponovno vračati na predmet katerega opazujemo.
Misel, ki pa je povezana s tem na čemer človek zadrži pozornost, pa je naravna in je povsem naravno, da se to misel ima. Prav tako kot je naravno, da se gleda in da se posluša. To je povsem naravno. Ampak, ko se posluša, se mora poslušati samo to in ko se gleda, se mora gledati samo to.
Če se človek ne more osvoboditi uma z mislimi, tedaj človek želi eno gledati, in ko to gleda, mu prihajajo druge misli in ga motijo.
Torej, ni potrebno da ostanete popolnoma brez misli. Res je, da se lahko pride tudi do tega, da smo brez misli, ampak za to je potrebno priti na višji nivo od tega kar je sedaj. Takšno stanje obstaja. Je pa stanje uma brez misli tudi kadar smo skoncentrirani ali fokusirani in med nami in točko fokusiranja ni ničesar, oziroma ko smo s predmetom gledanja ali poslušanja povezani in obstajamo samo jaz in predmet. Tudi to stanje je dobro.«
Če se vam vse to zdi preveč ali pretežko, oziroma se z vračanjem uma nazaj k sebi ali na eno samo stvar srečujete prvič, bi pa rad predlagal, da začnete počasi in sicer takole: vzemite si nekaj minut, ko veste da vas nihče ne bo motil. Zaprite oči in se sprostite. Nato preusmerite pozornost uma na dihanje ... brez, da ga kakorkoli spreminjate ali nadzorujete. To pomeni, v vašem umu zadržite samo potek dihanja. Dihanje samo opazujte, se ga zavedajte … vdih in izdih, dotik zraka v nosnicah, gibanje telesa od dihanju. Samo opazujete, brez nadzora. In takoj, ko opazite, da je um pobegnil proč od tega, ga mirnodušno in s prijaznostjo do sebe vrnite nazaj k dihanju.
Kasneje, ko tako lahko um zadržite na dihanju dlje časa, torej kakšno minuto, lahko to pozornost preusmerite na telesne občutke. Najprej površinske in potem s časoma do vse globljih, notranjih telesnih občutij.
Vzemite si čas za to … najbolje vsak dan, ob istem času, po vsaj nekaj minut. Naj to postane redna dnevna aktivnost.
Bo pa to, verjetno na začetku izjemno težko in tuje. Um bo namreč zares nenehno begal v vse možne smeri, od razmišljanja o tem kaj bo danes za kosilo do nerganja zakaj mora sosed ravno sedaj kositi travo in me s tem motiti pri opazovanju dihanja. Poleg tega pa me začenja še vsepovsod srbeti. Vse to je normalna izkušnja in vse kar je pomembno je, da nad seboj ne obupate.
Naj ta vaja zares postane pomembna dnevna aktivnost. Obenem pa naj ne postane prazna rutina v smislu, da se usedete za pet minut z namenom, da teh nekaj minut čimprej mine, nakar se po dveh minutah potrepljate po rami, saj ste vendarle opravili to zoprno obveznost. Namesto tega si raje podarite teh nekaj minut dneva in jih sprejmite kot nekaj vam zares pomembnega. Naj bo to čas, ne glede na nenehno beganje uma, ko se vsakič znova resno in iskreno namenite izkusiti pravo stanje prisotnosti in s tem miru.
Ali kot je poudaril Novo …
» … je tako potrebni kot tudi zadostni pogoj za ohranjanje miru to, da se živi v tukaj in sedaj. Ali, če se to stanje izgubi, da se ponovno vračamo k temu, da um vračamo v tukaj in sedaj.”
S tem, ko so pojmi »prisotnost«, »tukaj« in »sedaj« upam da, nekoliko bolj razjasnjeni, pa na kratko poglejmo še nekoliko globje. In sicer, kot sem že prej omenil to ni nek novodobni trend ali trivialnost, ampak so ti pojmi neločljivo povezani s samim smislom in ciljem našega življenja.
In to nam Novo, za danes samo na kratko, pojasni takole:
»Ko se govori za »tukaj«, to pomeni prav od tukaj od koder ste prišli. In tukaj od koder ste prišli, kjer se nahaja vaša bit, tukaj ste prisotni. In ko ste prisotni tam, od koder ste resnično prišli, vam postaja vse bolj prijetno, prijetnejše in prijetnejše. In če v »tukaj in sedaj« ostanete neprekinjeno do konca, boste samega sebe in vse kar ste, v celoti spoznali. In ko se tudi vse to potroši, na koncu pridete do izkušnje, ki ni primerljiva z ničemer drugim, pridete do nekega notranjega navdušenja, pridete do nečesa česar ni nikjer izven vas. Takrat tudi spoznate, da se želite vrniti, saj veste, da ste od tam prišli.
In tako »tukaj in sedaj« pomeni, da ste na točki, od katere resnično izvirate in od kjer ste resnično prišli in kamor se lahko vrnete.
To pomeni, za vašo celostno spoznanje, za vaše celostno ustvarjenje, za dosego resničnega cilja, za vračanje k cilju, je edinstven način »tukaj in sedaj«.
Iz tega se vidi, da človeku ni osnovni, edinstveni in prioritetni cilj, da se ukvarja s stvarmi, ki so izven njega. To za človeka ni osnovno. Kot smo dejali, odkrivanje cilja se dogaja v »tukaj in sedaj« in ne v »tam in sedaj«. Kajti če »tam« ni vas, se bo našel nekdo drug. Na primer, če nekdo od nekoga išče pomoč, in če te pomoči od tega človeka ne prejme, jo bo prejel od nekoga drugega. To pomeni, za vprašanje o »tam« je poskrbljeno s strani nekoga drugega. Ko pa gre za vprašanje nas samih, moramo biti sami stalno v »tukaj in sedaj« vse dokler ne dospemo do konca, do naše biti. Ko pa dospemo do naše biti, ko smo se vrnili tja kjer resnično smo, ko vemo od kje prihajamo in kje je naš resnični obstoj, torej s tem ko to poznamo, se sedaj lahko vrnemo in se ukvarjamo s »tam in sedaj«. Potem, če želite lahko s »tam in sedaj« pomagate drugemu brez da zgrešite, kajti s »tukaj in sedaj« ste že opravili in ga poznate.
To je tako, kot na primer dva človeka, ki gresta v določen kraj. In od obeh eden pozna pot do tega kraja in zatorej nima potrebe, da sprašuje niti za smer, niti za kraj, saj ve za pot. Ni potrebe da išče. Tako, da ta, ki to pozna in s tem ve koliko časa približno mu bo pot vzela, si lahko privošči razkošje. Lahko se dlje zadrži drugje, saj pot pozna. Ampak ta, ki poti ne pozna in s tem morebitno ne ve koliko časa mu bo pot vzela, ta bo begal. In če si dodatno dovoli še razkošje, češ saj imam čas da ta kraj najdem, lahko izpade, da kljub temu, da je pot mogoče kratka, bo s tem ko ne ve kam naj gre, moral sedaj iskati v vse smeri, levo, desno, nazaj, naprej in bo s tem izgubil pot. In, za razliko od tega, ki pot pozna in je zanj lahko kratka, bo za tega, ki je ne pozna, sedaj izpadla zelo dolga. In tako bo izgubil celo življenje.
Zato mora človek vedeti, da mora najprej živeti »tukaj in sedaj« in šele potem »tam in sedaj«.«
Naj na tem mestu dodam, da Novo s povedanim nikakor ne misli, da moramo zavoljo živenja »tukaj in sedaj« zanemariti naše obveznosti. Kar je mišljeno s tem, da mora človek najprej živeti »tukaj in sedaj« in šele potem »tam in sedaj« je to, da je najbolje, da ves prosti čas posvetimo za »tukaj in sedaj«, ko pa imamo obveznosti katerim se moramo posvetiti, pa seveda preidemo v »tam in sedaj«. In ko smo z obveznostmi opravili, je najbolje, da se zopet vrnemo nazaj v »tukaj in sedaj«. Če živimo na ta način in tudi obveznosti vršimo na ta način, bomo lahko opazili, da se obveznosti zmanjšujejo in čas za »tukaj in sedaj« podaljšuje. In če ta čas zares tako uporabimo, se s tem zvečuje tudi samo pronicanje globje vase.
Jasno pa je, da je tak način živénja človeku, ki nenehno živi v umu, izjemno tuj in težak. Če se samo zamislimo nad običajnim stanjem našega uma, torej uma polnega nemiru in poplave neskončnega toka misli, lahko kaj hitro spoznamo, da je zadržati pozornost v »tukaj in sedaj« nekaj zares najtežjega.
Namreč naš miselni um je izjemno močan in nas ima večino časa pod kontrolo, namesto da bi bilo to ravno obratno. Ali kot pravi modrost »miselni um je koristen sluga, ampak izjemno škodljiv in nevaren gospodar«. Če smo njegov sluga, in večina nas je, nas ta nenehno vodi iz prihodnosti v preteklost in obratno, iz ene aktivnosti v drugo, od ene osebe do druge, iz ene skrbi v drugo, iz ene fantazije v drugo, iz enega problema v drugega in tako naprej ... že samo to povedati je bilo utrujajoče, kakšna nepredstavljiva izguba energije je šele naše nenehno in nepotrebno razmišljanje. In točno miselni um je to, kar človeka stalno črpa energije in ga obenem vodi proč od tega kar mu resnično lahko prinese mir, zadovoljstvo in srečo.
Tako da, kdor se je zares namenil v svoje življenje prinesti miru in zadovoljstva, prej ali slej spozna, da tega ni moč najti izven sebe, saj to zunanje ni odvisno samo od njega in se stalno spreminja, obenem pa to ni resnični vir naše energije, temveč jo tam trošimo.
In prav to vračanje k sebi in spoznanju našega izvora Novo izpostavi kot osnovni namen našega življenja. Na podoben način pa nas Sai Baba povabi k temu, da cilj našega življenja prepoznamo v sebi in ne izven sebe. In sicer, je dejal takole:
»Vselej imejte v mislih, da mora biti vaš cilj to, da živite popolnoma brez agresije: v pomirjenosti sami s seboj, in s tem z vašim sočlovekom in z vašim okoljem.
Vidite in spoštujte Boga v vsem in v vseh ljudeh, in začutili boste kako se vaše življenje spreminja. V vas bosta vstopila sreča in mir, in vse bolj in bolj boste začeli izkušati enotnost stvarstva.
To je mir. To je blaženost. To je izpolnitev vašega življenja, katero ste neuspešno in že dovolj dolgo iskali nekje drugje.«
Zaključek
S tem izjemno čudovitim vabilom nazaj k sebi, pa nas je Sai Baba pripeljal tudi do konca te epizode, ob čemer, pa sem prepričan, da bi vam priporočil tudi, da po zaključku vsaj za nekaj minut resnično posvetite vso svojo pozornost na »tukaj in sedaj«.
Seveda pa, kot sem omenil že prej, je začetek poti k »tukaj in sedaj« lahko izjemno težak, saj nas miselni um nenehno vleče tako navzven, kot proč od trenutnega. Ampak, kot je dejal Novo, večkrat kot um vrnemo nazaj, bolj se ta navada in nemir uma mehča, in vstop v stanje prave prisotnosti postaja vse lažje in bolj dostopno. Zato nikakor obupati, ampak pogumno in z zaupanjem nadaljujmo … korak za korakom … vdih za izdihom ... vse do vdiha vonja resničnega nektarja miru.
Tako pa smo pri koncu. Če imate kakršnokoli vprašanje glede vsebin, katere zajema ta oddaja, ali če bi se o tem kako jih lažje ponotranjiti in zaživeti radi pogovorili z menoj na bolj oseben način oziroma ob tem potrebujete le nekaj podpore, pa vabljeni, da mi pišete na elektronski naslov mitja@nektarmiru.si
Če pa se vam je ta epizoda zdela zanimiva in koristna, pa vas vabim, da epizodo delite z drugimi in jim s tem mogoče pomagate do bolj pogostih trenutkov prisotnosti.
In tako vas tudi danes, v znamenju nektarja miru, pozdravljam z željo po miru.
