🎧 Utrinek s poti, prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️
Modreci pravijo, “delo osvobaja, delo je blaženost.”
Medtem, ko globlji del naše biti v tem prepozna resnico, se površinski, miselni del temu želi upreti. Namreč v tem težko najde smisel in zadovoljstvo.
V takem primeru je sledeče lahko v pomoč:
Najprej o blaženosti … če je blaženost stanje svobode, potem vsako dejanje, ki nas kakorkoli osvobodi, neizogibno vodi do večje blaženosti.
In o delu … če delo asociiramo z rokami in roke z držanjem, potem velja, da če želimo nekaj delati, moramo za to najprej osvoboditi roke. To pa pomeni, da moramo vse drugo izpustiti. Tukaj je delo z rokami seveda le simbol za kakršnokoli koristno in potrebno delo, tudi umsko.
Ter končno še o modrosti sami … Ta ima sicer eno samo bistvo, katerega pa je možno prepoznati iz različnih zornih kotov. In en izmed teh je sledeč: vsaka čustvena, miselna in telesna obremenjenost in odvisnost nam jemlje svobodo. Torej dokler se držimo želja, skrbi, strahov, napetosti in podobnega nam to jemlje svobodo in s tem blaženost. Vse to pa je težko kar tako izpustiti.
Ko pa nekaj delamo s pozornostjo, s prisotnostjo, pa s tem vse ostalo nezavedno izpustimo. To pa samo po sebi prinese občutek zadovoljstva in olajšanja.
In bolj, ko k delu pristopamo na ta način, bolj se negativnosti, ki so v nas, čistijo. In kaj drugega je to, kot postopno osvobajanje in s tem vse večja blaženost?
Če se je tudi vas ta utrinek kakorkoli dotaknil, vas vabim da ga delite še s prijatelji in znanci — mogoče jim prav s tem pomagate na njihovi poti do zadovoljstva in miru.
