🎧 Epizodo, prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️
V osmi epizodi oddaje Nektar miru bomo raziskali izvor občutkov razočaranja in nezadovoljstva. Ob tem pa bomo lahko spoznali pomemben ključ za lažjo premostitev ali še bolje, za izogib teh negativnosti. Da se malo nasmejemo, pa sem dodal še en vic, ki pa služi kot lep dodatek k današnjemu nauku.
Glavni deli epizode:
Dvostranost življenja - notranja in zunanja zavest
Kje iskati resnično zadovoljstvo in srečo?
Prikrit hitro rastoči napredek
Nič ni izgubljenega
Pomembnost notranje izkušnje
Moje ime je Mitja Žibert in bom vaš gostitelj v tej oddaji, katera služi kot vabilo k osebnostni in duhovni rasti.
Vir:
Novo: Arhiv predavanj in odgovorov na vprašanja
Če se vam je ta epizoda zdela zanimiva in koristna, vas vabim da oddajo delite s prijatelji in znanci — mogoče jim s tem pomagate na njihovi poti.
Angleško verzijo oddaje pa lahko poslušate na www.nectarofpeace.com
Transkripcija epizode
Dobrodošli v oddaji Nektar miru, ki je posvečena deljenju univerzalnih resnic in modrosti, katere so in jih še dandanes učijo veliki učitelji in modreci človeštva.
Z vami sem Mitja Žibert in tudi danes se vam bom pridružil pri odkrivanju teh neprecenljivih znanj, ki nas, če jim le sledimo, vodijo do življenja polnega nektarja miru.
In prav mir je to kar vsi potrebujemo in iščemo.
Pa poglejmo kje ga lahko odkrijemo in zaživimo danes.
Uvod v učenja
Življenje kot ga večinoma poznamo neobhodno prinese razočaranje in nezadovoljstvo. Za nekatere manj za nekatere več. Za ene bolj za druge manj pogosto. In prav tako za nekatere prej, za nekatere kasneje. A ne glede na to koliko in kdaj, teh občutkov verjetno nihče ne želi občutiti. Zato bom v današnji epizodi poizkusil odkriti izvor teh negativnosti, saj je razumevanje tega ključno, da jih lažje premostimo ali še bolje, da se jim v večji meri izognemo.
In tudi tokrat bomo lahko odkrili, da ponovno v ozadju leži isti krivec, kot za vsemi in vsakršnimi težavami, ki človeka spremljajo skozi življenje. Da pa tega krivca lahko obelodanimo, nam bo ponovno na pomoč prišel učitelj Novo, ki pa je tokrat ponudil razlago, katera razkriva odgovor na več plasteh razumevanja. Tako, preko konkretnih primerov kot nekoliko bolj subtilnih in globljih resnic. Zato, če vam kak del ne bo sprva razumljiv, ne skrbite. Vzemite si čas, da se povedano usede in se po potrebi vrnite k ponovnemu poslušanju.
Preden pa predam besedo Novu, naj pa omenim še, da se današnji odgovor nanaša tako na zunanja in materialna kot tudi notranja, duhovna doživljanja. Tako, da ta nam upoštevanje tega nauka lahko prinese uspeh tako v materialnem, kot tudi v duhovnem razvoju. In v obeh primerih sta tako razočaranje kot nezadovoljstvo pokazatelja, da smo nekje na poti izpustili ta pomemben ključ do sreče in zadovoljstva. In ta ključ nam Novo ponudi v dveh delih. Prvi del ključa je dvostranost našega življenja in pomembnost posvečanja obema stranema. Drugi del pa predstavlja tisti ključen element za praktično uresničitev tega, kar si kot posamezniki resnično želimo.
Učenja
In prvi del, torej dvostranost našega življenja, nam Novo približa takole:
»Realnost in realno življenje se neobhodno končata v času. Če človek živi resnično realno prej ali slej pride do končnega razočaranja. Zakaj? Zato ker, da smo mi lahko z nečim zadovoljni, moramo to uspeti zaustaviti za kolikor dolgo to želimo mi. Ampak življenje se ne zaustavlja. Življenja ne moremo zaustaviti. To namreč vodi nas in ne mi njega. Če pogledamo kako življenje vodi nas, lahko vidimo da to pomeni, da če pravilno živimo, smo zadovoljni ne glede na to kam nas življenje pelje. Če pa življenje eventualno vodimo mi, se pa način živenja katerega planiramo in živimo, vse možnosti, vse smeri in vse kar lahko sami prevzamemo zaključi v definitiven propad ali definitivno razočaranje. In navsezadnje je to tudi smisel, torej da človek pride do tega, da v življenju ni ničesar. Da pride do tega, da razen razočaranja, življenje ne vsebuje drugega.«
Naj sam na tem mestu dodam, da se tu ponovno pokaže pomembnost živenja po dolžnostih in ne po obveznostih. Torej nekaj kar smo lahko podrobneje spoznali v prejšnji epizodi.
Novo nadaljuje, da …
» … mora človek zato vedeti, da če mu zavest in zavedanje rasteta, večja kot je zavest in bolj čista kot je inteligenca, bolj ta sprevidi, da je življenje le začasno prisotno in da ga na moremo zaustaviti. Namreč največji problem v življenju je prav to, da ga ne moremo zaustaviti. Človek pa je zadovoljen le s tem kar lahko zaustavi, kar bo trajalo večno oziroma brezkončno. Človek si tega želi, življenje pa ni tako. Kajti ko ga živimo z zunanjo zavestjo, se zavest prekini s koncem življenja telesa. Z notranjo zavestjo ali ravnovesjem, pa s končanjem telesa ali z življenjem v letih, zavest ostaja. To, da zavest ostaja, pa izgleda nekako tako, kot na primer, ko človek zvečer zaspi. Ko zaspi in gleda neke prijetne sanje, se ta nasploh ne pritožuje, da je zaspal ali da je nekaj izgubil. No, tako je po smrti … odpirajo se nove perspektive in pojavnosti. Ali pa, na primer, sedimo v sobi in iz te sobe nekdo odide. In s tem ko je odsoten, lahko tudi za zelo kratek čas, je ta v času te odsotnosti za nas mrtev, nedostopen. In ko je nedostopen, med smrtjo, kjer gre za odsotnost dveh minut ali v odsotnosti enega, dveh, petih ali desetih življenj ni razlike. Razlika je samo takrat kadar se zavest prekini, ta pa se prekini samo kadar je ta zunanja. Ta se s tem prekinja, saj zunanjost menja oblike, menja telo, menja okoliščine, in tako naprej. In pri tem gre za neželeno pavzo. Torej, ne glede na to koliko let človek živi, naj bo to sto, dvesto, tristo ali tisoč let, je problem v tem, da ko je zavest zunanja, človek živi na podlagi spremenljivih življenjskih pogojev. To pomeni, ko raste je odvisen od drugih ljudi, saj je nemočen. Prav tako, ko pride so poškodbe ali bolezni, tudi tega ne mara. Enako, ko pride do starosti, tudi tukaj je nemočen. Torej samo eno majhno obdobje življenja, to je obdobje vzdrževanja, katero pride za doraščenostjo in pred staranjem, torej izjemno majhen del življenja lahko občuti da je lep ali da mu je lepo, po tem pa se to izgubi. In strah, da mora človek vse to izkusiti skozi življenja, skozi ponovno rojstvo, skoz ponovno nemoč, kot jo je doživel pred tem, skozi ponovno staranje, starost in smrt in tako naprej, se v zunanji zavesti kaže, da je življenje mučno.
Če pa je zavest znotraj, pa človek gleda zunanji svet, ampak se na to kar v zunanjem svetu vidi ne navezuje. Saj ima zavedanje, da se zunanji svet izgublja in troši. In človek z lahkoto prepozna, da če je zavest samo zunaj, lahko to zavest in zunanji svet vselej izgubi in da ga ne bo.
Če se torej človek ne nauči da gre vase, potem zares ne ve kako in kaj in pridejo razne neprijetnosti, katerih ne želi imeti, saj je človek s svojo edinstvenostjo v živenju po zavesti nesmrtno bitje. Fizično telo ni nesmrtno, saj se to menja. Tudi, če živimo sto let, lahko vidimo, da nismo isti kot, ko smo imeli dve leti, tri leta, štiri, pet, šest, petnajst, dvajset, devetdeset, devetindevetdeset. Človek se ne more hvaliti, da je živel sto let. In kaj če je živel sto let … mogoče v teh sto ni živel duhovno niti dve leti. Kakšno življenje je živel sto let? Tako da se ne more hvaliti s tem, da je življenje na ven in s telesom zadostno. Ni zadostno!
In to je to, ko so ljudje izpustili smisel življenja in s tem prešli na necelovito živénje in razvoj. Če pa je človek izgubil notranjo zavest, je pa to bolj nevarno, kot če človek izgubi vid. Namreč, če izgubi vid ampak zavest obstaja, ta vselej obstaja in ta ve da obstaja. Če pa človek izgubi zavest, pa naj ima še tako dober vid, je nesrečen, greši … saj ne ve kaj naj počne z vidom. Tako, da ni čudno, da človek pride do razdora da, ko nima notranje zavesti gleda ampak s tem ni zadovoljen, ni srečen. In tako, ko reče, »zaspal bom, da si odpočijem« in s tem, ko zaspi ničesar ne vidi, a vendar se med spanjem počuti bolj zadovoljen, kot pa ko gleda.«
Kot smo torej lahko spoznali v tem prvem delu, je en del izvora našega razočaranja in nezadovoljstva naše pomanjkanje obračanja navznoter in s tem odkrivanja naše notranje zavesti. To pa nikakor ni presenetljivo, saj je že samo zavedanje o tem dandanes skorajda izgubljeno, kaj šele način ali pot do notranje zavesti. In te poti, tega vstopanja vase, ki je poudarjeno prav v vseh duhovnih učenjih in tradicijah, se bom bolj podrobno dotaknil verjetno že kar naslednji epizodi in s tem skušal pojasniti kaj to v resnici pomeni in kako se tega praktično lotiti.
Sedaj pa nadaljujmo z drugim delom, v katerem Novo združi tako zunanjo kot notranjo zavest, tako materialno kot duhovno, in ob tem poda praktične usmeritve v izogib nadaljnjim razočaranjem in nezadovoljstvu. Pravi pa takole:
»Problem je v tem, da je zavržena vsakršna oblika vzgoje, izobrazbe in pravilnega odraščanja generacij katere se rojevajo, da bi te živele pravilno. Ampak kar je pomembno ob tem je to, da je ta način živenja zaradi katerega je človek nesrečen, spremenljiv. In to so pokazali veliki ljudje, kateri so pokazali, da je življenje lahko tudi srečno ... ne samo nesrečno.«
Naj tu pojasnim, da ko Novo omeni srečo ali srečno življenje, s tem misli na življenje v katerem je nekdo trajno srečen, pomirjen in celostno zadovoljen tako s samim seboj kot z vsemi okoliščinami. Torej pojem sreča tukaj ni uporabljena zgolj površinsko in kot minljiv občutek zadovoljstva.
S tem Novo nadaljuje, da so ti veliki ljudje …
»… namreč pokazali, da življenje ni odvisno od zunanje zavesti, temveč je odvisno od zavesti usmerjene k nam, k temu kaj delamo, in zavesti usmerjene k drugim, k temu kako naj se do drugih vedemo. Odvisno je torej od tega in, ko se to popravi se počasi življenje spreminja v dobro za nas. Obenem pa se odpira ena brezmejna panorama doživljanja in zavedanja, s čimer pa se življenje nadaljuje v nek nov način razumevanja in doživljanja. In ta nov način doživljanja se ne izgubi niti v smrti, niti v kakšnih drugih okoliščinah.
S tem se odkrije, da je človek lahko zadovoljen ampak mora za to korigirati, popraviti in izboljšati način živenja. To pa pomeni, da ima zavedanje tako za okoliščine kot za lastne procese, lastno vedenje in lastno odgovornost.
To je torej možno popraviti, če se človek odloči, da se popravi. In kljub temu, da se na začetku lahko zdi, da je to popravljanje preveč oddaljeno ali predolgo, obstaja eno, ne toliko vidno, napredovanje, ki se na primer v matematiki imenuje geometrična rast in ta ima učinek pospeševanja. Torej za razliko od aritmetične rasti, ki je linearna, kjer se vsakokrat poveča za isto količino, se količina v geometrijski rasti, četudi je vsebinsko ista, povečuje z vse večjimi koraki. In takšno je tudi duhovno napredovanje. Ko človek začne, sčasoma to kar je izgledalo nedostopno, z rednim delom, postaja čudežno in spektakularno, saj človeku postane razvidno, da bo to lahko dosegel hitreje kot je sprva mislil, ko se je to zdelo predaleč. V duhovnosti torej obstaja ta prikrit hitro rastoči napredek. Zato, je tu pomembno, da človek ne more reči, da je pozno začel. Tega ne more reči. Kajti mogoče je pozno začel glede na čas, v katerem bi lahko začel prej, ampak če dela in nadaljuje brez prekinitve, bo videl, da se je to, da je pozno, zdelo le na začetku. Ampak z vsakim naslednjim korakom ni več tega občutka. Ko pa prideš do točke, ko se zgodi ena neplanirana sprememba z nenadejanim značajem, pa pride tisto kar je nerazložljivo. Nekaj kar ljudje pripišejo bogu v smislu »Bog mi je pomagal«. To je sicer točno, ampak pogoj za to, da mu bog lahko pomaga, je da se človek najprej začne spreminjati.«
Ta del pa spomni na star vic o Gorenjcu, ki pa seveda ni samo vic, ampak, kot je poudaril tudi Novo, v sebi nosi pomemben nauk za uresničitev vsakega cilja ali želje.
In sicer gre vic takole:
Nek zelo veren Gorenjec je vsak dan molil k Bogu, “Prosim Bog, naj zadanem na lotu! Prosim, samo tega me usliši!” Tako je molil dan za dnem, leto za letom, desetletja je molil, ampak nikoli zadel.
In ko se tako po koncu življenja sreča z Bogom, ga vpraša: “Bog, celo življenje sem molil, vsak večer sem prosil, da bi zadel na loteriji, pa nikoli nisi uslišal moje molitve! Zakaj? Mar nisem bil dovolj dober vernik?”
Bog mu je odgovoril: “Ah da. Da bil si dovolj dober vernik, in tudi molitev bi ti uslišal, ampak vsaj eno srečko bi pa lahko sam kupil!”
In prav zato je vsak korak, ki ga naredimo v smeri svojega cilja, dobitna srečka, saj smo s tem, vede ali nevede, bližje temu cilju. Moram pa ob tem spomniti na prej povedano, da dokler človek stremi k izpolnjevanju zgolj zunanjih, materialnih ciljev, brez da k temu doda duhovno plat in razvoj življenja, pa bo neobhodno, kljub morebitni izpolnitvi teh ciljev ostal prazen in razočaran. Duhovna plat je namreč tista, ki vsemu vdahne življenje. Brez nje je namreč še tako materialno polno in bogato življenje, prazno in mrtvo in se prej ali slej razblini. In prav na to tragiko mnogih ljudi pokaže Novo v nadaljevanju:
»Ni torej prostora za pesimizem ali razočaranje. Vendar pa to velja samo v duhovnosti. V materialnem pa temu ni tako. Saj, ko človek v materialnem gradi in obenem ostaja z zunanjo zavestjo, mora potem s svojimi očmi gledati kako to, v kar je vložil čas, trud in veliko več kot je sprva pričakoval, pred njegovimi očmi razpada. Pred lastnimi očmi to ubije. Pred lastnimi očmi ne more zaustaviti tega za kar se je nadejal, da mu bo služilo. In tu gre za žive ljudi, ne samo za materialne predmete in podobno.
To pa izhaja iz tega, da nima povrnjenega zavedanja za sebe oziroma za svoj um, zavedanja funkcij uma in zavedanja tega, da v nas obstaja veliko širša globina in veliko globlji obstoj, kot pa to nudi fizično telo.
Vse to kar sem povedal priča o tem, da ni prostora za razočaranje ali nezadovoljstvo. In za to, je edino kar je potrebno to, da se človek poveže tudi z duhovnostjo. Kajti, kot smo rekli, ti neduhovnost vsaj 50% jemlje in 50% lahko koristiš. V duhovnosti pa imaš pa 100%. To pa zato ker neduhovnost pokriva samo zunanjo stran, medtem ko te duhovnost uči, da obe strani tvorita celoto, in sta skupaj eno. Torej ne moreš zadržati samo ene strani, ampak moraš vedeti, da sta ti dve strani povezani. In s tem, ker sta povezani, je človeku, ki se podpira na duhovnost omogočeno, da nima skrbi, nevarnosti ali trpljenja.«
Tu pa je Novo naposled pokazal na že v uvodu omenjenega krivca za človeško trpljenje. In sicer gre za naš um, oziroma naše pomanjkanje zavedanja delovanja uma in naše napačne uporabe le-tega. In kot sem omenil že v eni izmed prejšnjih epizod, je naš um lahko izjemno koristen sluga obenem pa izjemno nevaren gospodar. Namreč z našim umom lahko dosežemo prav vse in prav tako vse tudi uničimo. Ravno zaradi tega pa vsak izmed nas nosi celostno odgovornost za lastna dejanja in njihove posledice, saj je vse to rezultat našega lastnega uma.
Med našim umom in našim zadovoljstvom oziroma nezadovoljstvom pa obstaja še en ključni element, katerega Novo na izjemen način v celoto vplete takole:
»To kar si želimo, se doseže izključno individualno in nikakor preko drugega. Ne gre preko drugega, temveč samo preko sebe. In temu je tako!
To je namreč isto, kot če na primer človek poje nekaj strupenega, se zaradi tega ne bo zastrupil sosed, brat, ali oče in tako naprej. Zastrupil se bo ta, ki je to pojedel. In tako je tudi s tem. Zato mora človek sam zase vedeti, da mora za to, da mu je lepo, posvetiti pozornost pravilnemu vedenju do samega sebe. Namreč, če tega ne stori, mu nihče od zunaj ne more pomagati, niti zdravniki, niti guruji, nihče mu ne more pomagati. Kajti razlog za to, da nekdo trpi izhaja iz njegovega uma. Njegov um pa je tak kakršnega je napravil sam. To pomeni, da samo ta ki je um izkrivil, ga lahko tudi naravna.
Ampak zakaj je to tako? Naj dam enostaven primer, zakaj nihče ne more spreminjati uma drugemu: Kaj človek išče od sebe? Naj človek išče priznanje, ali podporo, ali slavo in pomembnost … vse te stvari ne pomenijo ničesar, če v človeku ne vzbudijo notranje izkušnje. Namreč, lahko nas nekdo pohvali, ampak če ta pohvala v nas ne vzbudi notranje izkušnje, mi nismo vredni nič. In kaj to pomeni? To pomeni, da imamo radi samo okoliščine, katere v nas vzbudijo doživljaj, izkušnjo. In to doživljanje ali izkušanje se imenuje realizacija oziroma uresničenje.
Namreč, če jaz nečesa ne storim, ni važno koliko imam priznanj, to v meni ne bo ustvarilo izkušnje. Torej, ni važno koliko me nekdo hvali, češ da sem dober športnik ali kaj drugega. Če jaz športa ne obvladam na nivoju za katerega me je nekdo pohvalil, torej tega ne pokažem, ne morem biti zadovoljen, saj nimam te izkušnje. Ali še bolj grob in preprost primer: recimo, da sem zadel bajno vsoto na igri za denar, ampak denarja potem nisem prejel. No, to je isto. Če je nekdo mislil, da je dobil, ampak v resnici ni dobil, nima izkušnje. Ta, ki pa je nagrado prejel, ta pa ima izkušnjo.
Zato se mora človek zavedati, da išče izkušnjo. In samo izkušnjo lahko človek zadrži in je s tem kar je izkusil zadovoljen. Izkušnja pa se imenuje preobrazba ali uresničenje. Torej moraš se preobraziti, da boš imel izkušnjo.
Lahko imamo neko okusno hrano, ampak če je dejansko ne pojemo ne bomo imeli izkušnje. In tako ne bomo zadovoljni. Tako je tudi, če človek želi biti duhoven, mora duhovnost ustvariti, jo uresničiti. Tako da tudi duhovnost zahteva uresničenje. Ali pa nekdo, ki želi voziti avto, če ne uresniči vožnje, kaj mu bo avto.
Uresničenje pa ustvarja naš lastni um. To pa pomeni, da nas naš um spreminja v to kar želimo biti. V to nas spreminja. Ampak, če nas naš um uresniči v nekaj kar ne želimo biti, nas bo s tem naš um uničil. Bomo trpeli, zboleli, in tako naprej. Zato mora človek vedeti, da je uresničenje to kar iščemo. To pa pomeni, da če želimo nekaj doseči, moramo to ustvariti in to delati. Brez tega ne more biti nič. In to, da ne more biti nič pomeni, da te izkušnje, katero si želimo, nimamo v sebi. In ponovno poudarjam, to pa ustvarja naš um. In ob tem moramo dojeti, da nas naš um lahko kvari in uničuje, ali pa nas lahko povzdigne in naredi srečne, pametne, uspešne in nas lahko celo razsvetli. To je razlika in človek mora vedeti, da mu uresničenje da izkušnjo, uresničenje pa dela um. In zato se mora vsak človek individualno popraviti in spreminjati.«
Novo nas je s tem spomnil, da brez izkušnje, ki pride iz same uresničitve tega kar želimo, ne bo zadovoljstva niti sreče. Da pa lahko pride do uresničitve pa je seveda potrebno vložiti trud in pri tem vztrajati. Moč za oboje pa nosimo v našem umu. In samo na nas samih je ali, kako in zakaj bomo to moč uporabili. In kot rečeno, je izjemo pomembno, da jo usmerimo tudi k notranji zavesti.
Zaključek
S tem pa smo prišli do konca današnje epizode, ob čemer pa naj še enkrat povabim k razmisleku o tem, da je eno sanjati o izpolnitvi želje ali dosegi cilja, povsem drugo pa je vprašanje ali smo si dejansko uresničitev tega in s tem iskano izkušnjo zares zaslužili, to pomeni s svojimi dejanji, trudom in vztrajnostjo. To vprašanje pa se mora postaviti ob bok vsakemu razočaranju in nezadovoljstvu.
Zatorej, če ste nad čim razočarani ali s čim odlašate, kar pogumno storite prvi korak k temu. Potem pa korak po korak, od začetkov preobrazbe do resnične izkušnje zadovoljstva in izpopolnitve.
Prepričan sem, da nam ta učenja, resnice in njihovo ponotranjenje lahko prinesejo veliko dobrega in koristnega. Če pa imate glede vsebin, katere zajema ta oddaja, kakršnokoli vprašanje ali, če bi se o tem kako jih lažje ponotranjiti in zaživeti radi pogovorili z menoj na bolj oseben način, oziroma ob tem potrebujete le nekaj podpore, pa vabljeni, da mi pišete na elektronski naslov mitja@nektarmiru.si
Če pa se vam je ta epizoda zdela zanimiva in koristna, pa vas vabim, da jo delite z drugimi in jim s tem mogoče pomagate do bolj zadovoljnega in izpopolnjenega življenja.
In tako vas tudi danes, v znamenju nektarja miru, pozdravljam z željo po miru.
