🎧 Epizodo, prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️
V sedmi epizodi oddaje Nektar miru bomo raziskali definicijo in obenem pomembno razliko med pojmoma dolžnost in obveznost. Dobro in pravilno razumevanje teh dveh pojmov je namreč bolj pomembno kot se sprva zdi. Na kratko pa se bomo dotaknili tudi pojma spontanost in zakaj je ta lahko znaten vir miru, zadovoljstva in ravnovesja v življenju vsakogar, ki jo zna živeti.
Glavni deli epizode:
Dva načina življenja
Pomen spontanosti in odgovornosti
Razlika med dolžnostjo in obveznostjo
Zakaj dolžnosti DA, medtem ko obveznosti NE
Lao Tzu in Wu Wei ali delovanje brez truda
Povabilo k svobodi
Moje ime je Mitja Žibert in bom vaš gostitelj v tej oddaji, katera služi kot vabilo k osebnostni in duhovni rasti.
Viri:
Novo: Arhiv predavanj in odgovorov na vprašanja
Jiddu Krishnamurti: Life Ahead: On Learning and the Search for Meaning
Če se vam je ta epizoda zdela zanimiva in koristna, vas vabim da oddajo delite s prijatelji in znanci — mogoče jim s tem pomagate na njihovi poti.
Angleško verzijo oddaje pa lahko poslušate na www.nectarofpeace.com
Transkripcija epizode
Dobrodošli v oddaji Nektar miru, ki je posvečena deljenju univerzalnih resnic in modrosti, katere so in jih še dandanes učijo veliki učitelji in modreci človeštva.
Z vami sem Mitja Žibert in tudi danes se vam bom pridružil pri odkrivanju teh neprecenljivih znanj, ki nas, če jim le sledimo, vodijo do življenja polnega nektarja miru.
In prav mir je to kar vsi potrebujemo in iščemo.
Pa poglejmo kje ga lahko odkrijemo in zaživimo danes.
Uvod v učenja
V življenju se vse preveč zapletamo. Zapletamo se v odnose in aktivnosti, ki pa nato prinesejo posledice katerih velikokrat nočemo nositi ali se z njimi sprijazniti.
In prav zato sem za današnjo epizodo pripravil učenja, katera nas pred tem nepotrebnim zapletanjem, in s tem posledicami, lahko znatno obvarujejo. In sicer, bo govora o dolžnostih in obveznostih ter o tem zakaj je eno človeku potrebno, drugo pa ne. In prav jasno razločevanje med tema pojmoma je izjemnega pomena, saj se večinoma smatrata za eno in isto, kar pa znatno pripomore k vseprisotni človeški zmedenosti.
V tesni povezavi s tem, pa se bomo danes tudi prvič dotaknili pojma spontanost, h kateri pa se bomo vračali tudi v prihodnje.
In tudi tokrat sem za pojasnitve in usmeritve poiskal odgovore pri učitelju Novu. Sem se pa v povezavi s tem kar je povedal Novo na kratko dotaknil še dveh velikih modrecev, in sicer Lao Tzuja in Jiddu Krishnamurtija.
Pa se kar podajmo v raziskovanje pomena dolžnosti, obveznosti in spontanosti. Z odgovorom je Novo pričel takole:
Učenja
»Življenje se lahko živi na dva načina: spontano ali po svobodni volji oziroma s proženjem akcije. To, da človek živi spontano ali preko opazovanja velja takrat, ko reagirate samo kadar ste primorani od zunaj. To pomeni, ko ste primorani od zunaj in na to reagirate, se to imenuje spontan način živénja. Ko pa se v okoliščine mešate sami, ali v okoliščine vstopate, se pa to imenuje voljen, nameren ali aktiven način živénja. To pomeni uporabljate svojo voljo.
V spontan način živénja spadajo naslednje stvari; na primer, ko človek mirno sedi in proti njemu dere silna voda, se bo ta umaknil. Ta je torej miroval, ampak ko je pritekla voda se je umaknil. Če ne bi bilo vode, se ta ne bi umaknil. To se imenuje spontano reagiranje na situacijo. Ali na primer, sedi sredi ceste in gre proti njemu avto. Pred avtom se umakne. Če avto ne bi prišel, bi tam sedel še naprej.
Druga situacija: nekdo ga kliče in ta se odzove.
Tretja situacija: ga zebe in se obleče. Podobno, ko mu je toplo, se sleče.
Ali na primer, ko je oblačno, bo človek odprl dežnik šele, ko začne deževati.
Torej tak način delovanja se imenuje spontan način živénja. Teh primerov je seveda ogromno. Še en tak primer je, govori samo, ko si vprašan. Tudi to je spontanost.«
Naj tukaj dodam, da je Novo za primer spontanega načina živénja podal nekaj preprostih in celo karikiranih primerov zavoljo lažje predstave. Seveda bodo verjetno redke situacije, ko bomo sedeli sredi ceste ali bo proti nam drla voda – ampak prav s tem je poudarjena tudi sama preprostost spontanosti, katera pomeni popolno predajo okoliščinam, da nas te v celoti vodijo skozi življenje. Mi se na njih le odzivamo, brez vmešavanja po lastni volji.
Spontan način živénja pa je velikokrat smatran za brezdelje ali hipijevstvo, vendar to s tem nima nikakršne veze. Pravo spontano živénje je najbolj naraven, prizemljen in uravnovešen način živénja, saj pomeni celostno predanost odzivanja temu kar nam življenje prinese in se obenem ne angažirati po lastni volji. In to se dogaja iz trenutka v trenutek, brez planiranja in brez želja.
Praktično to pomeni, da ko se človek umiri in čaka, lahko jasno prepozna, kaj mu življenje samo v danem trenutku prinese naproti. Torej kaj mora v danem trenutku izvršiti oziroma na kaj se mora odzvati. Brez, da sam to kakorkoli prične, izzove ali si želi. In to kar nam življenje prinese je vedno odgovor na naše dejanske potrebe. In to s čimer nas življenje sooči je vselej posledica naše preteklosti, katero moramo poravnati.
Je pa tak način živénja modernemu človeku seveda precej tuj, saj si težko zamislimo življenje, kjer ne bi sledili impulzom svojega uma in navad ter pritiskom in pogojevanju družbe.
In to kar večinoma živimo, to kar je čisto nasprotje spontanosti, pa je Novo podal takole:
»Aktiven način živénja pa je ta, ko človek sam nekaj sproži ali uporablja svojo voljo. Na primer, gre ven in mu ni všeč kako je tam urejeno in se zato odloči, da bo nekaj spremenil. Na primer tam stoji avto in ga prestavi. Če bi bil spontan, bi šel mimo avta, saj ga avto ne bi motil. Ampak, če želi to spreminjati, pomeni da bo uporabljal svojo voljo. Gre torej za način živénja, kateri vsebuje namere, želje, iskanje in vplivanje.
Kot smo dejali, človek gre ven in ga moti avto in ga zato premakne, ali vidi nekaj drugega kar mi ni všeč in reagira. Gre mimo restavracije in vidi neko hrano in si reče, »tudi jaz bom to naročil«. Ali pa gre ven v sončnem dnevu in vzame dežnik, če slučajno začne deževati. Torej vpliva na obstoječo situacijo. In tak način živénja je način živénja po volji ali način živénja kjer se na situacijo vpliva. Za tak način se torej lahko reče, da se živi po svojih željah ali po svojih namerah.
Način živénja, ko človek želi živeti po svojih željah, namerah, po svoji aktivnosti, pa nosi posledice. Torej posledice so neobhodne. Medtem, ko drug način živénja ne nosi posledic, saj se ti odzivaš, se prilagajaš in se s tem ščitiš. V aktivnem načinu živénja pa vršiš spremembe. In ko vršiš spremembe, neobhodno sledijo posledice. Zato velja, da če želiš avto, moraš potem za avto skrbeti. Če želiš nekaj drugega, na primer obleko moraš prav tako za njo skrbeti. Če na primer želiš hišo, moraš v to vlagati in za to skrbeti.
Tako da, ko sprejmemo tak aktiven način živénja, ali živénja po namerah, živénja po načrtih, se to imenuje sposobnost nositi odgovornost.
Kaj pa pomeni nositi odgovornost? Če začnete tako živeti, prevzamete odgovornost za vse posledice. Ne glede na to kdo zgreši. Torej, ko vi prvi pričnete spreminjati okolico, in se zaradi te vaše spremembe okolice zgodijo posledice, tedaj odgovornost nosite vi. Lahko se sicer pravdate, češ jaz sem začel, ampak ta drugi je zgrešil. Ampak ta, ki pričenja je vselej kriv. In zavedanje, ko dojamete, da je ta, ki pričenja odgovoren za vse posledice, se imenuje odgovornost. Ali povedano drugače, dojamete, da morate neobhodno nositi posledice. In te posledice so vaše.
Torej, sposobnost sprejemanja posledic se imenuje odgovornost. Naj ponovim, sposobnost, da sprejmeš posledice se imenuje odgovornost.«
Kot smo spoznali v preteklih epizodah pa naši aktivnosti in posledicam lahko rečemo tudi karma. In tako lahko ob teh Novotovih besedah spomnim še, da beseda odgovornost pomeni tudi, da svojo karmo, ki nam v danem trenutku pride naproti, v celoti sprejmemo in poravnamo z zavedanjem, da je to le posledica naših preteklih odločitev in s tem povezanih dejanj oziroma načina živénja. Ali povedano drugače, resnično odgovoren človek je ta, ki s pomirjenostjo in brez odpora sprejme in poravna posledice svojih dejanj, torej svojo karmo.
Z vsem tem pa sta tesno povezana prav pojma dolžnost in obveznost. Tako nam v nadaljevanju Novo jasno opredeli razliko med dolžnostmi in obveznostmi. In sicer takole:
»Če so vam iz preteklosti ostale posledice katerih niste poravnali, opravili ali razrešili, torej posledice katere niso razrešene, se te imenujejo dolžnosti.
Če pa v sedanjosti prevzamete nekaj za kar bodo posledice sledile v prihodnosti, se pa to imenuje obveznost.
Torej posledice iz preteklosti so dolžnost, posledice, ki pa se bodo pojavile v prihodnosti pa so obveznost.
Tako da, ko sem vam kdaj rekel, da živite po dolžnostih, to pomeni, da to kar se mora opraviti ali izpolniti, da najprej opravite to. Obenem pa to pomeni, da ne ustvarjajte novih obveznosti. Namreč, če ustvarjate nove obveznosti ste avtomatsko vezani in odvisni. Prišel bo namreč čas, ko boste morali dolžnosti in obveznosti izpolniti. Obveznosti pa niso potrebne! Namreč dolžni ste samo v tem kar je nedokončano, za v prihodnje pa ne potrebujete prevzemati novih dejanj.
Naj dam primer, kaj pomeni dolžnost. Recimo, da ste nekomu nekaj obljubili pred tremi ali štirimi dnevi in obljubljenega niste izpolnili, boste to morali izpolniti – na kakšen način, se bo že pokazalo. Če ste si nekoč od nekoga izposodili denar in mu obljubili da mu denar vrnete, ga morate vrniti. Če ste kdaj od drugega karkoli prosili ali vzeli in se za to še niste oddolžili, to pomeni še niste na nek način vrnili, se mora to povrniti. To so dolžnosti, katere morate vrniti, kajti če jih ne vrnete vas čakajo. Namreč, če ste kdaj nekaj vzeli in vam drugi tega ni oprostil ali podaril, se bo ta to zapomnil. In vse dokler se ta človek tega spominja, vi ostajate dolžni. Ali, če ste si na primer pred dvema letoma izposodili 10 eurov, in si sedaj rečete »eh to je bilo pred dvema letoma, teh 10 eurov ni nič«. Da, mogoče ni nič za vas, ampak ta, ki vam jih je dal, ta se jih spominja. In vi ste mu dolžni. Kajti, če mu ne bi vzeli, se ta ne bi spominjal. Na primer, če ste mu vzeli vi, jaz pa ne, se bo zapomnil vas, mene pa ne.
Treba je torej vedeti, da se morajo stvari vrniti, imenujejo pa se dolžnosti. In prav zato se tudi reče, da mora človek živeti po dolžnostih.
Če ste na primer zaposleni, imate dolžnost, da greste v službo. Namreč s tem, ko to dolžnost izvršite boste prejeli denar. V primeru pa, da dolžnosti ne izvršite ste pa na izgubi.
Ali na primer nekdo, ki ima enega otroka in si sedaj želi imeti še drugega otroka. Sedaj, ko ima dva otroka je dolžan hraniti oba. Ne more reči enega bom hranil, drugega pa ne. Torej mora ju hraniti, oblačiti in ostalo in to se imenuje dolžnost in od tega se ne morete osvoboditi.«
Sedaj, ko je jasna razlika med pojmoma dolžnost in obveznost, pa bodite v nadaljevanju pozorni na to kar Novo še posebej poudari glede samih obveznosti in našega prevzemanja le-teh. In sicer nadaljuje takole:
»Če vzamemo isti primer, ko človek želi imeti otroke v prihodnosti, torej jih sedaj nima, ampak jih želi imeti, se mora ta zavedati, da bo v prihodnosti pogojen ali odvisen. Namreč, če želi imeti otroke, bo sedaj imel obveznosti. Ali na primer, ko se vpišem na fakulteto, je obveznost, da se učim. Ali pa se z nekom se dogovorite, da bosta šla pozimi na smučanje. Ali vas kdo sili k smučanju? Nobene potrebe ni da smučate. In sedaj imate obveznost in ste suženj te obveznosti, saj si jo morate zapomniti, morate iti in tako naprej. Ampak po tem, da se obvežete, da boste šli pozimi na smučanje ni nikakršne potrebe. Lahko se celo zgodi, da izpade nekaj drugega, da na primer ni snega in sploh ne boste šli. Zato je obveznost nepotrebno zasužnjevanje svobode in živenja v sedanjosti. Saj boste sedaj do zime živeli v prihodnosti.
Na primer, ko nekdo reče »jutri moram iti tja«. No, ta tja še ni šel, ampak s tem kaže, da planira, da bo jutri šel tja. Ali pa vpisal se bom na fakulteto. Nimaš potrebe, da zaključiš fakulteto, nihče te v to ne sili. Ali pa šel bom tja … ni potrebe da greš. Tako, da obveznosti so torej načrti za prihodnost, so zadolžitve v prihodnosti. Ampak ker se v prihodnosti ne živi, ni potrebe, da imate kakršnekoli zadolžitve. Od tega niste odvisni.
Torej, na kar morate biti tukaj pozorni je to, da obveznosti nismo obvezani realizirati. Na primer, nisem potreboval imeti otrok in sem zato svoboden. A drugi, ki želi imeti otroke, se mora ob tem, da bo imel otroke soočiti tudi s tem, da bo z njimi obvezan, da jih hrani, oblači, uči in tristo drugih stvari, dokler ne odrastejo. Ta se temu ne more izogniti.
To pomeni, da za vse kar se v sedanjosti odločite in to storite, to pomeni želje, namere in tako naprej, to vsebuje obveznosti. Po drugi strani pa vse kar je iz preteklosti, vse dokler tega ne zaključite, ostaja dolžnost. Je nekaj kar ste dolžni in morate zaključiti.«
Ko Novo reče, da se dolžnostim ne moremo izogniti, to seveda vsebuje tudi zavedanje, da se jim začasno lahko izognemo ali jih odložimo, ampak prej ali slej se bomo s tem morali soočiti … običajno s takšnimi ali drugačnimi obrestmi. Torej tudi, če nekdo zapusti otroke, bo to osebo ta dolžnost spremljala vse dokler je tako ali drugače ne poravna ali mu bo to odpuščeno … namreč tudi otroci pomnijo vse kar jim je storjeno, dano ali prikrajšano.
Po drugi strani pa, ko Novo reče, da obveznosti nismo obvezni realizirati, pa to pomeni, da se lahko pred samo odločitvijo za neko dejanje ustavimo in pogledamo kakšne posledice in s tem dolžnosti bodo temu sledile. In če tega v svojem življenju in prihodnosti ne želimo, se tej akciji seveda lahko odpovemo. S tem, ko naše ideje, želje in podobnega nismo realizirali, pa to pomeni, da smo se odpovedali nepotrebnim obveznostim in se s tem izognili posledicam oziroma dolžnostim v prihodnosti.
Takšno odpovedovanje izpolnjevanju želja, hotenj in ostalih impulzov, pa nas samodejno in postopoma vodi do vse bolj spontanega načina živénja, torej živénja po dejanskih potrebah oziroma dolžnostih. To pa samo po sebi nosi vse večji mir, lahkotnost in zadovoljstvo.
Obveznosti pa niso samo dejanja, katera želimo storiti na primer zase. Obveznosti in s tem dolgovi pa nastanejo tudi iz obljub in priseg. Novo na to opozori takole:
»Na primer, ko človek nekaj obljubi za prihodnost, potem je to obveznost. In človek ni primoran, da obljublja ali daje obveze. Tudi obljuba je obveznost za prihodnost, za katero ni garancije, da jo boste lahko izpolnili.
In to velja tudi v ljubezenskih odnosih … če on dvori, je potem on dolžan, da skrbi za njo. Če pa ona dvori njemu, pomeni ta išče njega, potem je to dolžna ona. Tako, da ta kdor išče vstopa v obveznost ali dolžnost. Zato ne dvorite z obljubami in prisegami, ne spuščajte zvezd z neba katerih nikoli ne boste mogli spustiti. Namreč kdo ste, da lahko obljubljate … niti sam bog ne obljublja. Zato ljubimci, ki obljubljajo, so ti, kateri so brez ljubezni.
Ni slučaj, da je v eni pesmi zapisano »preklet naj bo, kdor je prvi začel«.
Namreč ta kdor začenja, beži od dolgov.«
In ne le da beži od dolgov kot je dejal Novo, temveč kot smo spoznali v prejšnjih epizodah, tak človek si ustvarja tudi nove dolgove ali novo karmo.
Nas pa ta verz is pesmi lahko spomni tudi na biblijsko zgodbo o Adamu in Evi in tem, kako si je z odločitvijo po delovanju po lastni volji Adam iz lastnega raja ustvaril lastni pekel. Namreč prav drevo znanja simbolizira delovanje po lastni volji in s tem vmešavanje v že obstoječi red in popolnost. In prav s tem si vsak človek iz individualnega raja, to je lastnega notranjega miru, ustvari pekel, torej notranji in zunanji nemir in nered.
Na tej točki pa se pojavi tudi vprašanje »Ali se torej lahko živi brez obveznosti ali brez dolžnosti?«
Novo na to odgovori takole:
»Če na primer kupujete ali se hranite, ko ste lačni, je to že po dolžnosti. In vsakič, ko se vam je, boste našli hrano. To je dolžnost in to se mora izpolnjevati.
Če pa, brez da se vam je, želite kupovati ali nekaj jesti, tudi če se tega ne zavedate, tega ni potrebno delati. Obveznosti ni potrebno ustvarjati, saj od obveznosti niste odvisni. Če se tako na primer prenajedate in si s tem uničite zdravje, postane obveznost, da si zdravje vrnete. Torej, če zbolite, morate potem razmišljati o tem. Ali pa na primer se vam zaradi prenajedanja ali nepotrebnega hranjenja oteži izvrševanje nekih drugih dolžnosti in jih s tem ne izpolnite, ste ponovno obvezani, da z naporom in podobnim odgovorite na te potrebe.
Naj torej ponovim: posledice odgovornosti iz preteklosti predstavljajo dolžnosti in te se morajo vrniti. Posledice odgovornosti, ki bi se pojavile v prihodnosti pa se imenujejo obveznosti. Ustvarjanje teh ni potrebno in tu gre za vaš izbor. Za te je potrebno odgovarjati na način, da jih potem sprejmemo.
Rekli smo torej, da če človek živi po svoje, po svojih željah, se tu pojavlja odgovornost. Če pa človek živi spontano, pa v tem odgovornosti ni, saj ti zunanji pogoji diktirajo spremembo situacije in ti se v skladu s tem odzivaš.«
Naj ob tem Novotovem povzetku dodam, da je posameznemu človeku po usodi naloženo samo toliko, koliko bo ta človek tekom življenja zmogel prenesti oziroma izvršiti. In če človek živi resnično spontano, to pomeni izvršuje le dolžnosti, katere mu pridejo naproti in obenem ne ustvarja novih posledic ali obveznosti, tak človek lahko odživi svoje življenje brez nepotrebnih problemov in zapletov, ter obenem ohrani svojo zavest in mir. Človek, ki pa živi aktivno življenje, torej po svoji volji, pa s tem, k že obstoječim dolžnostim oziroma dolgovom za dano življenje, dodaja še nove obveznosti, s čimer pa sam sebe zaplete v komplikacije, težave in bremena, katerih razreševanje mu lahko znatno oteži življenje, mu odvzame mir in zdravje ali ga celo stane življenja samega.
Zatorej je najbolj naraven in uravnovešen način živénja prav spontan način. Obenem pa je to tudi način, ki ne samo vodi do miru, ampak nas v miru tudi ohranja.
Je pa žal, kot že rečeno, človek od resnične spontanosti danes precej oddaljen. Tako da, če se je v vas vzbudilo zanimanje za globje spoznavanje resnične spontanosti, pa je en izmed odličnih virov za to osnovni princip Taoizma imenovan Wu Wei, katerega je obširno obrazložil kitajski modrec Lao Tzu. In sicer, Wu Wei lahko prevedemo kot »delovanje brez truda«. Na primer en Lao Tzujev izrek, ki lepo kaže na spontanost in po kateri deluje celotna narava, gre takole: »Narava ne hiti, pa vendar je vse doseženo.«
Kot pa sem omenil že prej, je pa spontanost tudi neločljivo povezana z našim mirom. In to Novo pojasni na naslednji način:
»Vzemimo primer, da se vam je in jeste kolikor se vam je. Tukaj odgovornosti ni, saj ko se najeste, se vam potem nič več ne je … ste pomirjeni. Ampak, če se vam na primer ne je, in vseeno jeste, ali pojeste več kot je potrebno, potem se javi odgovornost. Saj ko ste spontani in pojeste kolikor je potrebno s tem pride mir. Če pa niste spontani, pri čemer se sigurno najeste preveč ali premalo, no takrat pa imate odgovornost, in sicer da se sprehodite, da zaspite, ali kaj drugega, saj niste pomirjeni. Tako, da vam sama narava kaže, da takoj, ko se nekje javlja nemir, imate že nekje neizpolnjeno odgovornost ali posledice in te se bodo izrazile skozi želje oziroma preko dolžnosti ali obveznosti. Če pa nimate nemiru, torej ste vselej v miru, takrat živite spontano in vse je v redu.
Zato stalno pravim, človek ne potrebuje ustvarjati nove karme ampak mora vrniti staro karmo. To namreč pomeni, da so dolžnosti, ki jih vračate vaša stara karma. Nove karme pa ne ustvarjajte, kar pomeni ne ustvarjajte obveznosti po nepotrebnem.
Družba vam sicer lahko narekuje, da morate prevzemati odgovornost za to ali ono, kar nasploh ni potrebno, ampak družba vam bo tako narekovala. Na primer, morate končati šolanje, morate nekomu služiti, in tako naprej … vse to so neumnosti, ki vas potiskajo v nespontan način živénja, saj nihče od teh ne živi spontano, in se tega celo bojijo. Na vas pa je seveda ali to sprejmete ali ne. Družba namreč ni zdrava, kajti če bi bila zdrava, vas v nič ne bi prepričevala. Namreč spontanost vam daje svobodo. Medtem, pa vam nespontanost jemlje svobodo. Vsak človek pa je rojen, da je svoboden. In ko to svobodo izgubi, jo potem išče.«
Na tem mestu in v povezavi z Novotovim opozorilom glede družbe, pa bom dodal še izjemno prodorno sporočilo, ki nam ga je v enem izmed svojih govorov zapustil Krishnamurti. In sicer je opozoril na vseprisotno zlorabo besede dolžnost. Dejal pa je takole:
»Vaši starši in družba uporabljajo to besedo dolžnost kot sredstvo, da vas ukalupijo, izoblikujejo v skladu s svojimi muhami, s svojimi mišljenjskimi navadami, s tem kar jim je všeč in kar jim ni všeč, v upanju, da si bodo s tem zagotovili lastno varnost.«
S tem nas Krishnamurti opozori na problem napačne vzgoje in pogojevanja, saj nas to privede do tega, da v življenju, zaradi vseh napačnih informacij, ne znamo več ločiti kaj so naše dejanske dolžnosti in kaj zgolj volja drugih.
To pa je še dodaten razlog, zakaj sta tako spoznavanje resnic kot samospoznavanje ključnega pomena za naše življenje. Namreč samo tako se lahko osvobodimo vseh napačnih informacij, ki smo jih od otroštva sprejeli za resnice in se tako na lastno škodo po njih vodimo, velikokrat skozi celo življenje. Ali kot Novo večkrat poudari, nam srečanje z eno samo resnico odstrani nešteto s tem povezanih neresnic.
Ob tem Krishnamurtijevem opozorilu o nevarnosti sledenja tuji volji, pa bom dodal še zaključne besede Novota, s katerimi nas še dodatno opozori na pomen razreševanja dolgov in obenem povabi na pot k vse večji svobodi. Dejal pa je takole:
»Edino, kjer je svoboda zares prisotna, je v ljubezni. V vsem drugem, kar je brez ljubezni, svobode ni. Tako, da mora človek vedeti, da tam kjer vam ni omogočeno, da sami izbirate, nimate svobode. In ko nimate svobode, boste sužnji. In čim ste sužnji se boste utopili v željah, obveznostih, dolžnostih in tako naprej in s tem si boste uničili življenje.
Če človek želi priti do sebe in sebe odkrivati, raziskovati ali ne delati nove karme, tedaj mora živeti samo po dolžnostih in ne po obveznostih. To pa zato ker so dolžnosti predhodno nezaključene stvari in zadeve, ki se morajo zaključiti. Te se morajo zaključiti, ker je to iz preteklosti. Obveznosti pa so načrti za prihodnost. In ko živite v načrtih si odvzemate svobodo v življenju, se v življenju zasužnjite. Kajti vi ne trpite od tega kar naj bi storili v prihodnosti, ampak trpite zaradi tega kar ste storili v preteklosti. Če razčistiš preteklo, vse dolgove, napake in ostalo, potem si svoboden.
Pazite torej za kaj se obvezujete, kaj iščete, namreč to vas bo potem čakalo.«
Zaključek
S tem pomembnim sporočilom pa nas je Novo pripeljal tudi do konca te epizode, pri čemer pa vas vabim še k razmisleku o vsem kar je bilo povedanega in k srečanju s pomembnimi vprašanji, ki se lahko ob tem pojavijo. Kot na primer:
Kaj mi prinaša več miru … več ali manj obveznosti?
Ali je katera izmed mojih obveznosti zares potrebna?
In pa, kaj bi pomenilo, če se novim obveznostim postopoma začnem odpovedovati?
Iz lastne izkušnje lahko potrdim, da s tem ko oba z ženo vse bolj skušava živeti zgolj po potrebah, dolžnostih in s čim manj planiranja ter novih obveznosti, v najino življenje zares vstopa vse več notranjega miru, zadovoljstva in preprostosti. Obenem pa opažava, da je življenje zares napravljeno tako, da mu preprosto samo sledimo, ne pa da ga krotimo, lovimo ali od njega bežimo.
Naj vam torej ta učenja, resnice in njihovo ponotranjenje prinese čim več dobrega in koristnega. Če pa imate glede vsebin, katere zajema ta oddaja, kakršnokoli vprašanje ali če bi se o tem kako jih lažje ponotranjiti in zaživeti radi pogovorili z menoj na bolj oseben način oziroma ob tem potrebujete le nekaj podpore, pa vabljeni, da mi pišete na elektronski naslov mitja@nektarmiru.si
Če pa se vam je ta epizoda zdela zanimiva in koristna, pa vas vabim, da jo delite z drugimi in jim s tem mogoče pomagate do bolj spontanega in s tem pomirjenega življenja.
In tako vas tudi danes, v znamenju nektarja miru, pozdravljam z željo po miru.
