🎧 Epizodo prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️
V tretji epizodi oddaje Nektar miru se bomo poglobili v pojem Dharma ali pravičnost. Dharma, kot bistvo pravega načina živénja, je namreč ključna na poti k miru, zadovoljstvu in svobodi. V živénje po Dharmi pa nas tokrat popeljejo trije veliki učitelji, in sicer avatar Satya Sai Baba, veliki modrec Jiddu Krishnamurti in sedaj že znani učitelj Novo.
Glavni deli epizode:
Pomen besede Dharma
Živénje brez puščanja posledic
Primeri pravega načina živénja
Pomen potrpežljivosti
Pomen religioznosti in vedenja
Molitev kot del odgovornosti
Moje ime je Mitja Žibert in bom vaš gostitelj v tej oddaji, katera služi kot vabilo k osebnostni in duhovni rasti.
Viri:
Novo: Arhiv predavanj in odgovorov na vprašanja
Satya Sai Baba: Knjiga Sai Baba govori Zahodu
Jiddu Krishnamurti: Peti javni govor, Colombo 27. Januar 1957
Če se vam je ta epizoda zdela zanimiva in koristna, vas vabim da oddajo delite z drugimi in jih s tem mogoče usmerite k živénju po Dharmi.
Povezava do pubikacij v angleškem jeziku www.nectarofpeace.com
Transkripcija epizode
Dobrodošli v tretji epizodi oddaje Nektar miru, ki je posvečena deljenju univerzalnih resnic in modrosti, katere so in jih še dandanes učijo veliki učitelji in modreci človeštva.
Z vami sem Mitja Žibert in tudi danes se vam bom pridružil pri odkrivanju teh neprecenljivih znanj, ki nas, če jim le sledimo, vodijo do življenja polnega nektarja miru.
In prav mir je to kar vsi potrebujemo in iščemo. Pa poglejmo kje ga lahko odkrijemo in zaživimo danes.
Uvod v učenja
Če smo se v prvi epizodi dotaknili treh praktičnih korakov za približevanje k pravemu načinu življenja, bomo danes govorili prav o samem bistvu, ki celostno zajema tak način življenja in katerega le del so bili ti uvodni trije koraki. In sicer, bomo govorili o zakonitostih življenja in pravičnosti.
In ne glede na to ali se smatrate za ateista ali vernika, ne glede na kateri religiji ali duhovni tradiciji mogoče sledite, in ne glede na to kje živite in del katere kulture ste, te zakonitosti veljajo za vsakogar in za vse kar obstaja v materialnem svetu, tako da jim lahko rečemo tudi kar univerzalni ali kozmični zakoni oziroma Dharma.
Beseda Dharma prav tako kot na primer besedi Shanti in Amrita izhaja iz starodavnega jezika Sanskrta. Koren same besede pomeni oporo ali podporo in vzdrževanje iz česar pa sledi nekaj kar je podano in stabilno. In s tem se sama beseda Dharma prevaja kot dolžnost, zakonitost, ali pravičnost.
Da pa nas popeljejo v živénje po Dharmi pa bomo danes vzeli učenja treh velikih učiteljev, in sicer bodo z nami Avatar Satya Sai Baba, veliki modrec Jiddu Krishnamurti in seveda sedaj že znani učitelj Novo.
Učenja
Pa začnimo kar z Novom, ki nas v svet Dharme popelje takole:
“Sprva je bilo vse narejeno tako da je lahko … in vse je bilo lahko. Vsem je bila zavest lahka, razumevanje lahko, uvidi lahki … vse je bilo lahko. Prvotno življenje je bilo lahko tako za zavedanje, razumevanje, kot za živénje zgolj preko uvidov … in takšen način živenja se imenuje Dharma.
Beseda Dharma pomeni tudi božji zakoni ali zbir zakonov, ki ne povzročajo problemov, če se po njih živi. Torej, s takšnim načinom živenja se problemi ne ustvarjajo, vse je lahko, radostno in prijetno.
Tako da, besedo Dharma lahko pojmujemo tudi kot božansko življenje, pravično življenje ali življenje oziroma obstoj brez grešenja.
Neupoštevanje zavesti, razumevanja in uvidov se imenje grešenje ali ustvarjanje posledic.
Kar pomeni, če se živi po Dharmi se posledice ne ustvarjajo … in obratno, če se ne živi po Dharmi, se ustvarjajo posledice.
To je nekako tako kot ko gre človek po poti, ki je umazana ali čista … Dharma pomeni, da če se ne želiš umazati, pojdi po čisti poti … to pomeni da če greš po čisti poti, za nič ne odgovarjaš, ne nosiš posledic. Torej pozoren si na to da greš po čistem in si s tem brez posledic.
Pomeni, Dharma vas ščiti, daje vedno eno, ker drugega (oziroma posledic) v Dharmi ni, in zato je to tudi podano kot prvo ali prvotno učenje in je delno, nekje tudi celostno podano v duhovnih učenjih, kot na primer v desetih božjih zapovedih ali v jogijskih doktrinah. Še najbolj pa je Dharma izpostavljena v ljudskih izrekih ali pregovorih.
Kot nekaj primerov lahko damo na primer ne kradi, ne laži, ne mešaj se v voljo drugega, ne želi in ne jemlji tega kar pripada drugemu, pozornost obrni v sebe, živi v ljubezni, ne naslanjaj se na druge, ne pričakuj od drugih, ne vsiljuj svoje volje drugim, bodi zadovoljen s tem kar imaš, … to so na primer splošni zakoni Dharme.
Obstajajo pa tudi bolj zapleteni zakoni. Da pa se pride do teh zapletenejših zakonov mora človek vedeti česa vsega ne sme delati v življenju oziroma kaj ni za človeka. In z živenjem po osnovnih, preprostejših uvidih, človek počasi pride do vse globljih uvidov, dokler končno ne spozna kaj v resnici pomeni Bog. Do takrat lahko misli da ve ali razume kaj je Bog, ampak tega v resnici ne ve. Se s tem le tolaži in se nezavedno podpira na idejo Boga.”
Naj tu dodam, da so uvidi katere omenja Novo izjemna človekova sposobnost in okno v najglobje skrivnosti našega obstoja. Je pa ta sposobnost človeku dostopna sorazmerno s tem v kolikšni meri posameznik živi v skladu z zakoni Dharme. Torej, bolj ko svoje življenje predamo Dharmi, bolj jasni in globji postajajo uvidi v življenje in resnico. In uvidi so tisto kar pokaže na stvari kakršne te v resnico so. In ko človek stvari prepozna kakršne te v resnici so, ne more zgrešiti, oziroma ni več potrebe da zgreši.
In s tem se odstrani tudi dvom ali in kdaj grešim … ali kot pojasni Novo:
“Ko se sprašujete kako prepoznati posledičnost ali grešenje, je odgovor to, da če živite po Dharmi imate celostni uvid v vsaki situaciji. S tem pa takšna vprašanja niso več potrebna, kajti v vsaki situciji imate s celostnim uvidom tudi celosten odgovor kako morate delovati - tako niti ni potrebe po znanju ali razmišljanju o posledičnosti. Ta vprašanja se namreč pojavljajo samo v primeru, ko nimamo uvidov.
Pod uvid se razume gledanje, dojemanje in prepoznavanje situacije takšne kot v resnici je. Torej, ko prepoznavate situacijo takšno kot v resici je, ste v Dharmi. Ko živiš v Dharmi in se giblješ v svojem ritmu, tako kot začneš tudi končaš, brez da se utrudiš … začetek ti je isti kot konec.
Ampak ko pričneš z akcijo ki izhaja iz lastne volje, na primer želiš pospešiti … hitreje kot greš bolj se javlja potreba da se ustaviš ali upočasniš. Isto je, če preveč upočasniš. To znova predstavlja napor, in sicer za upočasnjevanje … mogoče je na začetku lahko, ampak bolj ali dlje ko upočasnjuješ bolj težko ti postaja. Na primer lahko se uležeš in se napolniš z energijo, ampak potem moraš vstati, moraš se zopet gibati.
Torej Dharma, ali z drugo besedo spontanost, pomeni delovanje v mejah dovoljenega in lahkotnega in obenem ne izzove kot posledice menjave razpoloženja. Če se spremeni razpoloženje, pomeni da se ne deluje po Dharmi.“
Na tem mestu, ko je bila omenjena spontanost ali pomembnost delovanja v lastnem, naravnem ritmu, pa bom dodal besede s katerimi se je Dharme dotaknil Satya Sai Baba. In sicer, je dejal takole:
“Ko ste v harmoniji so tudi vaša dejanja harmonična, ali povedano drugače ste v Dharmi, ste pravični. Delujete ali se ustavite, ko je to primerno. In s tem bodo vaša dejanja uspešna.
Vse ima svoj čas. Pride čas, ko morate biti aktivni in čas ko morate počivati. Pride čas, ko morate iti in čas ko morate ostati. Enako je z učenjem in delovanjem, govorjenjem in tišino, hranjenjem in postenjem.
Pravo ravnovesje je Dharma ali pravičnost in to je bistvo življenja.
Vse ima svoj čas. Ne morete povohati zelenega popka in pričakovati da bo dišal. Ne morete molsti telička in pričakovati da boste domov odnesli mleko. Od mladička ne morete pričakovati da bo že pes čuvaj.
Vse ima svoj čas. Vse potrebuje svoj čas za lasten razvoj.
Če delujete izven tega časa vam bo ali spodletelo, ali pa boste morali vložiti veliko več energije kot če bi počakali na pravi trenutek. Zato je delovanje v Dharmi ali pravičnosti, delovati v pravem času. Potrpežljivost in sposobnost počakati sta sol življenja.
Vedno imejte v mislih, da mora biti potrpežljivost osnova vašega delovanja. Potrpežljivost predstavlja večinski del uspeha v življenju. Potrpežljivost in prepoznavanje kdaj in kje delovati sta osnova Dharme ali pravičnosti.”
Tako nam je Sai Baba čudovito izpostavil še enega izmed zakonov oziroma bistvenih plati Dharme, to je potrpežljivost.
In prav potrpežljivost je ena izmed bistvenih lastnosti, ki nas lahko obvaruje pred grešenjem in s tem negativnimi posledicami. Samo grešenje in posledičnost sicer nista bistvo današnje epizode, ampak kot ste lahko že opazili, in kot bo to vidno v nadaljevanju, ju je vseeno težko izpustiti ko je govora o Dharmi - četudi ta sama po sebi tega ne vsebuje.
Tako tudi Novo po eni strani Dharmo strogo loči od grešenja, obenem pa jo s posledičnostjo ponovno poveže, in sicer preko usode. Pravi pa takole:
“Omenjena znanja ali pravila Dharme so torej podana in ne glede na to v kolikšni meri jih ljudje proučujejo in preverjajo, ta predstavljajo nekaj kar se v znanosti imenuje aksiom, kar pomeni trajen zakon, ki deluje ampak ga ni moč dokazati.
Ta pravila izhajajo iz oziroma predstavljajo Dharmo ne pa grešenja, čeprav bi jih lahko kdo tako opisal, v smislu “če ukradeš te bom kaznoval”. To je sicer točno, res boš kaznovan in to res spada v področje grešenja ali posledičnosti. Namreč posledičnost pomeni, da vsakršni akciji neobhodno sledi reakcija, isto kot sta združena noč in dan … neobhodno po noči pride dan. Tako sta povezani akcija in reakcija, ali z drugimi besedami kavzalnost, vzročnost ali posledičnost.
V posledičnosti namreč ne obstaja niti najmanjše delo, kateremu ne sledi nadaljevanje … torej sama akcija se ne konča s to samo akcijo, ampak takoj po akciji sledi obvezanost in odvisnost, v minimalno vsaj tolikšni meri kot je bila sama akcija.
No, v Dharmi pa temu ni tako … v Dharmi je samo eno … posledičnost ima vsaj dve plati, Dharma ima samo eno.”
In kot sem že prej omenil posledičnost pripelje nazaj do Dharme, saj je ta tesno povezana z našo usodo - ta pa je bistven del posledičnosti. Samega pojma “usoda” se bomo lotili posebej v eni izmed drugih epizod, kar pa je pomembno za danes je to, da je Dharma del usode, in sicer po Novotovih besedah sta povezani na naslednji način:
“Če nam je usoda dana, da jo odslužimo oziroma poravnamo, nam Dharma znotraj tega pokaže kako to kar smo delali nepravilno, sedaj lahko popravimo. Če je na primer nekdo v preteklosti kradel, mu Dharma pravi “ne kradi”. Torej Dharma nam pokaže kako ne ustvarjati novih posledic.
Usoda pa nam je dana z namenom da jo potrošimo, ne da jo pomnožimo.
Usoda, kot zbir naših dobrih in slabih del iz preteklosti, skupaj tvori Dharmo, ki pravi naslednje: Tam kjer si delal dobro, nadaljuj. Tam kjer si delal slabo, prenehaj - tam sedaj delaj obratno. In s tem vse težave kot posledica preteklosti, delujejo pozitivno, nas učijo.“
Torej kot lahko vidimo nikakor ni čudno da se Dharma nasploh smatra kot darilo, ali božji dar, saj nas vodi na poti pravičnosti oz. do pravega načina živenja. To čudovito darilo življenja, nam na vsakem koraku kaže kako ne grešiti oziroma če in kjer še vedno grešimo, kako s tem prenehati. In kaj je lahko še lepše darilo za življenje kot to.
In ker je bil ravno omenjen Bog, naj dodam, da pri govoru o Dharmi ne moremo mimo dejstva, da je Dharma tudi sinonim za to kar predstavlja resnično duhovno življenje. To pa je nekaj kar naj bi, če bi ljudje živeli po Dharmi, predstavljala tudi religioznost. In Dharmi se prav iz tega vidika približa veliki Jiddu Krishnamurti, ki je v enem izmed svojih govorov povezal pravičnost, oziroma Dharmo, z vernostjo ali religioznostjo in s pravim delovanjem, čemur pa on reče kar vedenje. Torej o Dharmi ali pravičnosti je dejal naslednje:
“Poglobiti se v vprašanje kaj pomeni resnična religioznost, pomeni najprej razumeti naše vedenje. Osnova za tako poglobitev pa je seveda pravičnost. Pravičnost pa ni zgolj kultiviranje te kreposti. Namreč oseba, ki kultivira krepost, preneha biti krepostna. Tako kot oseba, ki vadi skromnost, ni več skromna.
Pravičnost ali vedenje ni nekaj kar lahko dosežemo, ali do tega pridemo, temveč mora biti razumljeno iz trenutka v trenutek dejanskosti vsakdanjega živenja. Zato je pomembno da imamo samo-poznavanje, da vemo kako mislimo, kako čutimo, kako se odzivamo na drugega. Vse to kaže vaš način pristopa k življenju, v čemer pa leži temelj pravičnosti, ki ni osnovan na utopiji, idealu ali organiziranih prepričanjih. Dejanski temelj mora biti položen v našem vsakdanjem življenju.
Tako da mora človek, ki bi se rad poglobil v to kaj je resnična religija, postaviti temelje, ki ne vsebujejo zavisti, ambicij ali pohlepa po moči. In ta možnost je dejanska, torej nisem idealističen. Ideali in dejanskost ne gredo skupaj.
Zatorej je pomembno da postavimo temelje pravičnosti, kar pa pomeni odmakniti se od trenutne družbe. Odmakniti se od družbe pa ne pomeni postati puščavnik, menih ali asket … pomeni biti brez pohlepa, brez zavisti, brez nasilja, brez stremenja po položaju ali moči.
Za razumevanje pravičnosti je torej potrebno izstopiti iz vzorcev družbe. Pod družbo pa ne mislim javnega prevoza, oskrbovanja s hrano, oblačili, bivališči in tako naprej, ampak celotnega psihološkega in moralnega problema, ki je del družbe. Oseba, ki se želi poglobiti v to kaj je resnična religija, očitno ne more biti del družbe katera sprejema pohlep, zavist in stremenje za osebnimi ambicijami, iskanje moči, slave in ostalega. Pripadati družbi, ki je osnovana na krutosti in stremenju po lastnih interesih in obenem biti pravičen je seveda očitno nemogoče.
Torej, človek, ki bi bil religiozen, ne more pripadati organiziranim prepričanjem, saj to vodi v pogojen um. Mora se ukvarjati z vedenjem, torej pravičnostjo - s svojim lastnim vedenjem, ne z vedenjem drugih. Večina nas z izjemno nestrpnostjo skuša spremeniti druge, s preobrazbo samih sebe pa se ne ukvarjamo preveč. Ni torej pomembno kako se vedejo drugi, torej prijatelj, žena, mož, ampak kako se vedete vi.”
Na tako izjemno direkten in prizemljen način nas torej Krishnamurti spomni na pomembnost samospoznavanja, ki preko pozornega opazovanja samo pokaže, kje smo se od življenja po Dharmi oddaljili in kako se na to pot znova vrniti. Vsekakor se bomo s Krishnamurtijem znova srečali, saj je skoraj šest desetletij na svoj unikaten način služil človeštvu in nam ob tem predal obsežen nabor neprecenljivih znanj - predvsem o pomembnosti živenja po Dharmi.
In s tem ko je Krishnamurti izpostavil pomembno povezavo med Dharmo in našim vedenjem ter s tem problem pomanjkanja temeljev pravičnosti v družbi, naj sam dodam še to da ljudje radi verjamemo, da večinoma živimo dobro, pravično, častno in da ne grešimo … da nasploh živimo po na primer desetih božjih zapovedih. S tem pa se velikokrat poslužimo samoopravičevanja kot na primer “pa saj nisem tako slab, saj živim pošteno, saj ne grešim toliko … “ in tako naprej. Ta miselnost je zelo prisotna in vsesplošna.
Obenem pa, če smo le dovolj iskreni, lahko tudi pri sebi opazimo, kako je ta problem družbe katerega omenja Krishnamurti prisoten tudi v nas samih. Z le nekaj pozornosti in zavedanja lahko hitro opazimo, če že ne velikih, pa tiste male laži, ogovarjanje, zavist, tekmovalnost, manipulacijo, kontroliranje, izsiljevanje pozornosti, razmišljanje o preteklosti, skrb za prihodnost, navidezni altruizem in podobno … in vse to je v bolj ali manj subtilni obliki prisotno v našem vsakdanjem vedenju. Ampak velikokrat tega nočemo videti kot grešenje, na to ne gledamo kot nekaj nujno slabega, namreč ljudje pač takšni smo in to je povsem normalno, kajne?
Taka miselnost ali samoopravičevanje pa je izjemno nevarno in škodljivo. Namreč, ta zanikanja postanejo tako subtilne navade uma, da jih s časom ne prepoznamo več, ali če že, jih ne vidimo več kot problematične.
In to lahko vsak preveri sam pri sebi … če si za kakšno stvar rečete, pa saj to ni tako hudo, potem če res ni tako hudo, naslednjič tega ne storite. Poizkusite. Če vam to uspe, odlično, tega še naprej ne počnite. Če pa vam ne uspe, pa boste spoznali kakšno veliko moč imajo lahko takšne navade in kako hitro nas, čeprav želimo delovati obratno, povlečejo nazaj v stare vzorce, še preden se tega zavemo ali se ustavimo.
Zato grešenju nikakor ne dajati majhnega pomena ali ga kakorkoli opravičevati ali celo spodbujati ... niti pri sebi, niti pri drugih. Kajti majhno grešenje postane navada in to vodi v dolgoročno grešenje ali celo v še večje grešenje. In dlje ko traja in večje kot je, težje je najti pot in moč ven iz tega.
Tukaj pa se pokaže izjemna pomembnost samospoznavanja, torej, da pri sebi prepoznamo kje sami nismo čisti, kje grešimo. Bistveno je, da preko samospoznavanja pridemo do prepoznavanja tega kakšni v resnici smo … ne kakšni mislimo da smo, ne kakšni želimo biti … ampak kakšni dejansko smo. Saj nekje globoko v sebi to že vemo, ampak smo naučeni da si to prikrivamo, da od tega bežimo, da si svoje grešenje na tak ali drugačen način upravičimo. Kajti samo na tak način smo večinoma zmožni sami s seboj shajati.
To pa nikakor ne odstrani akutnega problema grešenja in nas seveda ne naredi pravičnega oz. to ne pomeni, da s tem ko se skrivam sam pred seboj, da živim življenje po Dharmi. Ravno obratno.
Drugo kar je pomembno izpostaviti, ko govorimo o Dharmi, pa je naša težnja po prelaganju odgovornosti na drugega. In sicer gre za mišljenje, da če zgrešim, se spovem v cerkvi, pri župniku ali bogu in mi bo za moje napake, moje grehe odpuščeno.
Kar je tukaj sicer pozitivnega je to da če že imamo potrebo po spovedi, to pomeni da imamo tudi že zavedanje, o tem da smo zgrešili. To pa je ključnega pomena, če dejansko želimo prenehati z grešenjem.
Spoved, pa naj bo to pri bogu, v cerkvi, guruju, partnerju, prijatelju ali pri sebi, pa ima namreč dvojni pomen ... prvo je to, da nam olajša občutek lastne krivde. Žal se tukaj za večino ljudi spoved konča.
Ampak za izpolnitev njenega celostnega namena, pa mora spoved vsebovati še drug del - to je iskreno kesanje zaradi storjenega in vsaj željo, če že ne odločitev, o tem, da tega v prihodnje ne bomo več zgrešili.
In prav na pomanjkanje tega drugega dela, torej iskrenega namena po lastni spremembi in dejanskem prenehanju grešenja, je želel opozoriti Krishnamurti, ko je govoril o družbi. Namreč družba, ki je danes zares daleč od Dharme, nas nenehno vklepa v njene nemoralne vzorce.
Ta pot ven iz teh družbenih vzorcev pa, vsaj na začetku, mogoče res ni lahka, je pa vsekakor potrebna in vredna - in vsak se mora za to odločiti sam pri sebi in sam zase. Pri tem pa so seveda učenja teh velikih učiteljev, duhovnih tradicij in tudi družba teh, ki po tej poti že stopajo, v izjemno oporo in vodstvo.
In en izmed prvih, pomembnih, korakov nazaj k živenju po Dharmi, je ta, da sami začnemo prevzemati odgovornost za lastna dejanja.
Namreč s tem ko iščemo odpuščanje pri Bogu, guruju, svetnikih in podobnem, posledic lastnih dejanj v resnici nočemo nositi sami, ampak želimo odgovornost za to preložiti na drugega, četudi na Boga.
Treba se je zavedati, da če in ko nekdo drug prevzame posledice naših dejanj, nas s tem neposredno vzpodbudi k temu, da še naprej grešimo, da se ne spremenimo. In ravno to, da moramo za svoja dejanja odgovarjati sami, je povsem naravni način, ki nas vodi k temu da prenehamo grešiti. Tako da Bog ne odvzema posledic naših dejanj - s temi se moramo soočiti in jih poravnati sami.
To pa lahko storimo v glavnem na dva načina: da posledice sprejmemo in se z njimi, takšne kot so, mirnodušno soočimo. Torej da nimamo odpora, da se posledicam ne zoperstavljamo, da posledicam ne skušamo ubežati ali jih zamakniti na drug čas. In drug način je, da delamo dobro in s tem negiramo negativno.
V taki situaciji, pa ima molitev ali prošnja Bogu oziroma globalni volji, smisel … in sicer, da nam pomaga najti moč, voljo, pogum in jasnost, da se s posledicami svojih negativnih dejanj lažje soočimo. Torej ne da posledice briše, ampak da nam pomaga se z njimi lažje soočiti in pomiriti. To je smisel in moč molitve.
V tem pa se prepozna, kako Dharma sama po sebi predstavlja pomemben mehanizem v našem življenju, saj nas vodi do tega, da s tem ko živimo pravično, naravno in pravilno življenje, ne grešimo, torej ne ustvarjamo novih negativnih posledic, obenem pa z dobrimi deli negiramo posledice preteklih negativnih dejanj. In tako nas obenem ščiti in nam pomaga.
In bolj ko stopamo po poti Dharme, bolj življenje resnično postaja lahkotno, sproščeno in enostavno. Ali kot to s praktičnimi primeri Novo oriše z naslednjim:
“Ponovno poudarjam da imate v Dharmi razumevanje, svobodo, srečo, ljubezen, imate bogastvo oziroma bolje rečeno izpolnjenost. Namreč, ko se živi ko Dharmi bogastvo ni količinsko definiran pojem, ampak je relativen … to pomeni v Dharmi pojem bogastvo vedno in povsod velja. Na primer, če vzamete ali merite nekaj po količini ali kvantiteti običajno rečete, da če je večje to pomeni večje bogastvo, za malo pa da je siromaštvo ali nezadostno. No, to velja v posledičnosti, oziroma v pogojih ki so izven Dharme. V Dharmi pa ta pojem ne obstaja na ta način. V Dharmi namreč lahko opazite, da je to kar je veliko in to kar je majhno isto. Na primer, če nekdo želi izpiti dva kozarca, nekdo drug pa samo pol kozarca, bosta tako ta s pol kozarca kot tudi ta z dvema kozarcema enako odžejana. To je nenavadno, ampak v Dharmi tako to je. Ali na primer poglejte mati, ko pride otrok in je in je, poje več kot po navadi in za mati na primer ostane premalo, oziroma manj kot potrebuje. Pa vendar bo le rekla, “No, sinko, si se najedel? Super!” in bo vzela to kar je ostalo in to ji bo dovolj.
To je ta kvaliteta, ki v vas ne vzbuja niti malo praznine. Isto na primer ko nekoga ljubite … ali je vzel več kot vi ali manj, to vam dejansko ni pomembno. To je živénje po Dharmi. Tako da, gledano skozi količinski vidik, to kar velja v naravi posledičnosti, v naravi Dharme ne velja. Četudi so količine različne, to v Dharmi nima vpliva in ne igra vloge, namreč ali si vzel malo, več, nič, vse ti je isto. Dharma namreč v nas ne vzbuja pomanjkanja.
Če človek ne dojame da ima dovolj, bo še naprej mislil da nikoli ne bo imel dovolj in takšnega človeka nič ne more zadovoljiti. V Dharmi je človeku dano vse kar v danem trenutku potrebuje.
Če človek živi v pravičnosti, kar pomeni da spoštuje zakone Dharme, je v slogi in harmoniji z vsem in vsemi. In celotno usodo tega življenja, ne glede na to kakšna je, bo odživel božansko.
To je resnica o Dharmi.”
Zaključek
S te mi čudovitimi besedami in prodornimi uvidi pa nas je Novo pripeljal tudi do zaključka te epizode. Kot ste lahko videli iz primera treh različnih učiteljev, se pojmu Dharma lahko približamo na različne načine. Če ji je človek blizu, je Dharma izjemno enostavna in naravna. Ko pa se človek od nje oddaljuje postaja njeno dojemanje vse bolj zapleteno in težavno. V obeh primerih pa ostaja izjemnega, če ne največjega pomena, za naše življenje. In zato bo Dharma, kot bistvo, temelj ali vodilo, subtilno prepletena z vsebino vseh epizod oddaje Nektar miru.
Pred zaključkom oddaje pa bi rad posebej izpostavil tudi knjigo iz katere so bile vzete besede Satya Sai Babe. Gre namreč za čudovito in pomembno knjigo z naslovom Sai Baba govori Zahodu, v kateri nam Sai Baba poda kratek nauk za vsak dan v letu. Ti nauki zajemajo vsa področja našega vsakdana in nas subtilno vodijo k vse globljemu prepoznavanju pravega načina življenja. In ko je leto naokoli in smo prebrali vse nauke, kaj potem? Potem pa isto kot z novim letom, začnemo znova. Opazili boste lahko, da so nekateri nauki postali bolj jasni, da ste sami postali bolj odprti da jih sprejmete in bolj pripravljeni da jih ponotranjite. Tako, da vam zares vsem toplo priporočam branje te knjige, ki je prevedena tudi v slovenščino. Bom pa v vsaki epizodi vire učenj dodal k opisu epizode.
Kot uvod v naslednjo epizodo, pa lahko še dodam, da sem si v današnjem izseku Novovega učenja, na lastno odgovornost dovolil zamenjati eno ključnih besed. In sicer, gre za besedo karma, katero sem nadomestil z njenim sinonimom posledičnost. To pa zato, ker je današnjemu, predvsem zahodnemu človeku beseda karma še vedno dokaj tuja in večinoma pomanjkljivo razumljiva, posledičnost, ki predstavlja isto, pa veliko bližje. Da pa se ta pojem v čim večji meri razjasni, vsaj za vas poslušalce te oddaje, bo prav beseda karma tema prihodnje epizode.
Če se vam je ta epizoda zdela zanimiva in koristna, vas pa ponovno vabim da pustite komentar, všečkate, ali da oddajo delite z drugimi in jih s tem mogoče usmerite k živenju po Dharmi. Če pa želite biti o objavah novih epizod obveščeni pa vabljeni k brezplačni prijavi.
V primeru pa, da imate kakršnokoli vprašanje glede vsebin, katere zajema ta oddaja, ali če bi se o tem kako jih lažje ponotranjiti in zaživeti radi pogovorili z menoj na bolj oseben način, pa vabljeni, da mi pišete na elektronski naslov mitja@nektarmiru.si
In tudi tokrat vas v znamenju nektarja miru pozdravljam z željo po miru.
