🎧 Utrinek s poti, prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️

Obstaja razlika med opazovanjem in pričanjem. Opazovanje vsebuje aktivno vpletenost v opazovano in s tem že delovanje znotraj opazovanega oziroma vplivanje na opazovano. Medtem pa je pričanje neaktivno, objektivno in predvsem nevpleteno zaznavanje opaženega. Zatorej, ko se govori o samoopazovanju in o tem za kar se samoopazovanje zares smatra, je koristno zavedanje, da je to kar resnično želimo izkusiti v bistvu samopričanje ali še bolje “samo pričanje”.

Namreč dokler um tekom opazovanja izbira, vrednoti, daje pomen, podaja mnenje, planira, analizira in tako naprej, torej dokler se kakorkoli ukvarja s tem kar je zaznano, to še ni čisto in objektivno opazovanje, ali kot rečeno pričanje. V vaji samoopazovanja in približevanja samo pričanju, se je torej potrebno zavedati tudi nenehnega tako površinskega kot subtilnejšega delovanja uma z mislimi in obstoja ideje “jaz”, ki nenehno deluje v ozadju miselnih in čustvenih procesov.

In prav to zavedanje obstoja in delovanja ideje “jaz” nas postopoma vodi bližje in bližje samo pričanju, saj razločevanje med zavestjo, torej pričo in jazom, torej opazovalcem, postaja vse jasnejše.

Prepoznavanje resnice in stvari takšnih kot te v resnici so, pa je možno le ko se odstrani opazovalec. Prav tako pa tudi vstopanje globje vase in vse bližje k naši pravi biti, vodi le preko neaktivnega in objektivnega pričanja.

Zatorej naj vaja samoopazovanja ne ostane oblika aktivnega opazovanja, temveč naj vodi do tihega pričanja.

Če se je tudi vas ta utrinek kakorkoli dotaknil, vas vabim da ga delite še s prijatelji in znanci — mogoče jim prav s tem pomagate na njihovi poti do zadovoljstva in miru.

Share

🎧 Epizodo, prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️

V osmi epizodi oddaje Nektar miru bomo raziskali izvor občutkov razočaranja in nezadovoljstva. Ob tem pa bomo lahko spoznali pomemben ključ za lažjo premostitev ali še bolje, za izogib teh negativnosti. Da se malo nasmejemo, pa sem dodal še en vic, ki pa služi kot lep dodatek k današnjemu nauku.

Glavni deli epizode:

• Dvostranost življenja - notranja in zunanja zavest

• Kje iskati resnično zadovoljstvo in srečo?

• Prikrit hitro rastoči napredek

• Nič ni izgubljenega

• Pomembnost notranje izkušnje

Moje ime je Mitja Žibert in bom vaš gostitelj v tej oddaji, katera služi kot vabilo k osebnostni in duhovni rasti.

Vir:

• Novo: Arhiv predavanj in odgovorov na vprašanja

Če se vam je ta epizoda zdela zanimiva in koristna, vas vabim da oddajo delite s prijatelji in znanci — mogoče jim s tem pomagate na njihovi poti.

Share

Angleško verzijo oddaje pa lahko poslušate na www.nectarofpeace.com

Transkripcija epizode

Dobrodošli v oddaji Nektar miru, ki je posvečena deljenju univerzalnih resnic in modrosti, katere so in jih še dandanes učijo veliki učitelji in modreci človeštva.

Z vami sem Mitja Žibert in tudi danes se vam bom pridružil pri odkrivanju teh neprecenljivih znanj, ki nas, če jim le sledimo, vodijo do življenja polnega nektarja miru.

In prav mir je to kar vsi potrebujemo in iščemo.

Pa poglejmo kje ga lahko odkrijemo in zaživimo danes.

Uvod v učenja

Življenje kot ga večinoma poznamo neobhodno prinese razočaranje in nezadovoljstvo. Za nekatere manj za nekatere več. Za ene bolj za druge manj pogosto. In prav tako za nekatere prej, za nekatere kasneje. A ne glede na to koliko in kdaj, teh občutkov verjetno nihče ne želi občutiti. Zato bom v današnji epizodi poizkusil odkriti izvor teh negativnosti, saj je razumevanje tega ključno, da jih lažje premostimo ali še bolje, da se jim v večji meri izognemo.

In tudi tokrat bomo lahko odkrili, da ponovno v ozadju leži isti krivec, kot za vsemi in vsakršnimi težavami, ki človeka spremljajo skozi življenje. Da pa tega krivca lahko obelodanimo, nam bo ponovno na pomoč prišel učitelj Novo, ki pa je tokrat ponudil razlago, katera razkriva odgovor na več plasteh razumevanja. Tako, preko konkretnih primerov kot nekoliko bolj subtilnih in globljih resnic. Zato, če vam kak del ne bo sprva razumljiv, ne skrbite. Vzemite si čas, da se povedano usede in se po potrebi vrnite k ponovnemu poslušanju.

Preden pa predam besedo Novu, naj pa omenim še, da se današnji odgovor nanaša tako na zunanja in materialna kot tudi notranja, duhovna doživljanja. Tako, da ta nam upoštevanje tega nauka lahko prinese uspeh tako v materialnem, kot tudi v duhovnem razvoju. In v obeh primerih sta tako razočaranje kot nezadovoljstvo pokazatelja, da smo nekje na poti izpustili ta pomemben ključ do sreče in zadovoljstva. In ta ključ nam Novo ponudi v dveh delih. Prvi del ključa je dvostranost našega življenja in pomembnost posvečanja obema stranema. Drugi del pa predstavlja tisti ključen element za praktično uresničitev tega, kar si kot posamezniki resnično želimo.

Učenja

In prvi del, torej dvostranost našega življenja, nam Novo približa takole:

»Realnost in realno življenje se neobhodno končata v času. Če človek živi resnično realno prej ali slej pride do končnega razočaranja. Zakaj? Zato ker, da smo mi lahko z nečim zadovoljni, moramo to uspeti zaustaviti za kolikor dolgo to želimo mi. Ampak življenje se ne zaustavlja. Življenja ne moremo zaustaviti. To namreč vodi nas in ne mi njega. Če pogledamo kako življenje vodi nas, lahko vidimo da to pomeni, da če pravilno živimo, smo zadovoljni ne glede na to kam nas življenje pelje. Če pa življenje eventualno vodimo mi, se pa način živenja katerega planiramo in živimo, vse možnosti, vse smeri in vse kar lahko sami prevzamemo zaključi v definitiven propad ali definitivno razočaranje. In navsezadnje je to tudi smisel, torej da človek pride do tega, da v življenju ni ničesar. Da pride do tega, da razen razočaranja, življenje ne vsebuje drugega.«

Naj sam na tem mestu dodam, da se tu ponovno pokaže pomembnost živenja po dolžnostih in ne po obveznostih. Torej nekaj kar smo lahko podrobneje spoznali v prejšnji epizodi.

Novo nadaljuje, da …

» … mora človek zato vedeti, da če mu zavest in zavedanje rasteta, večja kot je zavest in bolj čista kot je inteligenca, bolj ta sprevidi, da je življenje le začasno prisotno in da ga na moremo zaustaviti. Namreč največji problem v življenju je prav to, da ga ne moremo zaustaviti. Človek pa je zadovoljen le s tem kar lahko zaustavi, kar bo trajalo večno oziroma brezkončno. Človek si tega želi, življenje pa ni tako. Kajti ko ga živimo z zunanjo zavestjo, se zavest prekini s koncem življenja telesa. Z notranjo zavestjo ali ravnovesjem, pa s končanjem telesa ali z življenjem v letih, zavest ostaja. To, da zavest ostaja, pa izgleda nekako tako, kot na primer, ko človek zvečer zaspi. Ko zaspi in gleda neke prijetne sanje, se ta nasploh ne pritožuje, da je zaspal ali da je nekaj izgubil. No, tako je po smrti … odpirajo se nove perspektive in pojavnosti. Ali pa, na primer, sedimo v sobi in iz te sobe nekdo odide. In s tem ko je odsoten, lahko tudi za zelo kratek čas, je ta v času te odsotnosti za nas mrtev, nedostopen. In ko je nedostopen, med smrtjo, kjer gre za odsotnost dveh minut ali v odsotnosti enega, dveh, petih ali desetih življenj ni razlike. Razlika je samo takrat kadar se zavest prekini, ta pa se prekini samo kadar je ta zunanja. Ta se s tem prekinja, saj zunanjost menja oblike, menja telo, menja okoliščine, in tako naprej. In pri tem gre za neželeno pavzo. Torej, ne glede na to koliko let človek živi, naj bo to sto, dvesto, tristo ali tisoč let, je problem v tem, da ko je zavest zunanja, človek živi na podlagi spremenljivih življenjskih pogojev. To pomeni, ko raste je odvisen od drugih ljudi, saj je nemočen. Prav tako, ko pride so poškodbe ali bolezni, tudi tega ne mara. Enako, ko pride do starosti, tudi tukaj je nemočen. Torej samo eno majhno obdobje življenja, to je obdobje vzdrževanja, katero pride za doraščenostjo in pred staranjem, torej izjemno majhen del življenja lahko občuti da je lep ali da mu je lepo, po tem pa se to izgubi. In strah, da mora človek vse to izkusiti skozi življenja, skozi ponovno rojstvo, skoz ponovno nemoč, kot jo je doživel pred tem, skozi ponovno staranje, starost in smrt in tako naprej, se v zunanji zavesti kaže, da je življenje mučno.

Če pa je zavest znotraj, pa človek gleda zunanji svet, ampak se na to kar v zunanjem svetu vidi ne navezuje. Saj ima zavedanje, da se zunanji svet izgublja in troši. In človek z lahkoto prepozna, da če je zavest samo zunaj, lahko to zavest in zunanji svet vselej izgubi in da ga ne bo.

Če se torej človek ne nauči da gre vase, potem zares ne ve kako in kaj in pridejo razne neprijetnosti, katerih ne želi imeti, saj je človek s svojo edinstvenostjo v živenju po zavesti nesmrtno bitje. Fizično telo ni nesmrtno, saj se to menja. Tudi, če živimo sto let, lahko vidimo, da nismo isti kot, ko smo imeli dve leti, tri leta, štiri, pet, šest, petnajst, dvajset, devetdeset, devetindevetdeset. Človek se ne more hvaliti, da je živel sto let. In kaj če je živel sto let … mogoče v teh sto ni živel duhovno niti dve leti. Kakšno življenje je živel sto let? Tako da se ne more hvaliti s tem, da je življenje na ven in s telesom zadostno. Ni zadostno!

In to je to, ko so ljudje izpustili smisel življenja in s tem prešli na necelovito živénje in razvoj. Če pa je človek izgubil notranjo zavest, je pa to bolj nevarno, kot če človek izgubi vid. Namreč, če izgubi vid ampak zavest obstaja, ta vselej obstaja in ta ve da obstaja. Če pa človek izgubi zavest, pa naj ima še tako dober vid, je nesrečen, greši … saj ne ve kaj naj počne z vidom. Tako, da ni čudno, da človek pride do razdora da, ko nima notranje zavesti gleda ampak s tem ni zadovoljen, ni srečen. In tako, ko reče, »zaspal bom, da si odpočijem« in s tem, ko zaspi ničesar ne vidi, a vendar se med spanjem počuti bolj zadovoljen, kot pa ko gleda.«

Kot smo torej lahko spoznali v tem prvem delu, je en del izvora našega razočaranja in nezadovoljstva naše pomanjkanje obračanja navznoter in s tem odkrivanja naše notranje zavesti. To pa nikakor ni presenetljivo, saj je že samo zavedanje o tem dandanes skorajda izgubljeno, kaj šele način ali pot do notranje zavesti. In te poti, tega vstopanja vase, ki je poudarjeno prav v vseh duhovnih učenjih in tradicijah, se bom bolj podrobno dotaknil verjetno že kar naslednji epizodi in s tem skušal pojasniti kaj to v resnici pomeni in kako se tega praktično lotiti.

Sedaj pa nadaljujmo z drugim delom, v katerem Novo združi tako zunanjo kot notranjo zavest, tako materialno kot duhovno, in ob tem poda praktične usmeritve v izogib nadaljnjim razočaranjem in nezadovoljstvu. Pravi pa takole:

»Problem je v tem, da je zavržena vsakršna oblika vzgoje, izobrazbe in pravilnega odraščanja generacij katere se rojevajo, da bi te živele pravilno. Ampak kar je pomembno ob tem je to, da je ta način živenja zaradi katerega je človek nesrečen, spremenljiv. In to so pokazali veliki ljudje, kateri so pokazali, da je življenje lahko tudi srečno ... ne samo nesrečno.«

Naj tu pojasnim, da ko Novo omeni srečo ali srečno življenje, s tem misli na življenje v katerem je nekdo trajno srečen, pomirjen in celostno zadovoljen tako s samim seboj kot z vsemi okoliščinami. Torej pojem sreča tukaj ni uporabljena zgolj površinsko in kot minljiv občutek zadovoljstva.

S tem Novo nadaljuje, da so ti veliki ljudje …

»… namreč pokazali, da življenje ni odvisno od zunanje zavesti, temveč je odvisno od zavesti usmerjene k nam, k temu kaj delamo, in zavesti usmerjene k drugim, k temu kako naj se do drugih vedemo. Odvisno je torej od tega in, ko se to popravi se počasi življenje spreminja v dobro za nas. Obenem pa se odpira ena brezmejna panorama doživljanja in zavedanja, s čimer pa se življenje nadaljuje v nek nov način razumevanja in doživljanja. In ta nov način doživljanja se ne izgubi niti v smrti, niti v kakšnih drugih okoliščinah.

S tem se odkrije, da je človek lahko zadovoljen ampak mora za to korigirati, popraviti in izboljšati način živenja. To pa pomeni, da ima zavedanje tako za okoliščine kot za lastne procese, lastno vedenje in lastno odgovornost.

To je torej možno popraviti, če se človek odloči, da se popravi. In kljub temu, da se na začetku lahko zdi, da je to popravljanje preveč oddaljeno ali predolgo, obstaja eno, ne toliko vidno, napredovanje, ki se na primer v matematiki imenuje geometrična rast in ta ima učinek pospeševanja. Torej za razliko od aritmetične rasti, ki je linearna, kjer se vsakokrat poveča za isto količino, se količina v geometrijski rasti, četudi je vsebinsko ista, povečuje z vse večjimi koraki. In takšno je tudi duhovno napredovanje. Ko človek začne, sčasoma to kar je izgledalo nedostopno, z rednim delom, postaja čudežno in spektakularno, saj človeku postane razvidno, da bo to lahko dosegel hitreje kot je sprva mislil, ko se je to zdelo predaleč. V duhovnosti torej obstaja ta prikrit hitro rastoči napredek. Zato, je tu pomembno, da človek ne more reči, da je pozno začel. Tega ne more reči. Kajti mogoče je pozno začel glede na čas, v katerem bi lahko začel prej, ampak če dela in nadaljuje brez prekinitve, bo videl, da se je to, da je pozno, zdelo le na začetku. Ampak z vsakim naslednjim korakom ni več tega občutka. Ko pa prideš do točke, ko se zgodi ena neplanirana sprememba z nenadejanim značajem, pa pride tisto kar je nerazložljivo. Nekaj kar ljudje pripišejo bogu v smislu »Bog mi je pomagal«. To je sicer točno, ampak pogoj za to, da mu bog lahko pomaga, je da se človek najprej začne spreminjati.«

Ta del pa spomni na star vic o Gorenjcu, ki pa seveda ni samo vic, ampak, kot je poudaril tudi Novo, v sebi nosi pomemben nauk za uresničitev vsakega cilja ali želje.

In sicer gre vic takole:

Nek zelo veren Gorenjec je vsak dan molil k Bogu, “Prosim Bog, naj zadanem na lotu! Prosim, samo tega me usliši!” Tako je molil dan za dnem, leto za letom, desetletja je molil, ampak nikoli zadel.
In ko se tako po koncu življenja sreča z Bogom, ga vpraša: “Bog, celo življenje sem molil, vsak večer sem prosil, da bi zadel na loteriji, pa nikoli nisi uslišal moje molitve! Zakaj? Mar nisem bil dovolj dober vernik?”
Bog mu je odgovoril: “Ah da. Da bil si dovolj dober vernik, in tudi molitev bi ti uslišal, ampak vsaj eno srečko bi pa lahko sam kupil!”

In prav zato je vsak korak, ki ga naredimo v smeri svojega cilja, dobitna srečka, saj smo s tem, vede ali nevede, bližje temu cilju. Moram pa ob tem spomniti na prej povedano, da dokler človek stremi k izpolnjevanju zgolj zunanjih, materialnih ciljev, brez da k temu doda duhovno plat in razvoj življenja, pa bo neobhodno, kljub morebitni izpolnitvi teh ciljev ostal prazen in razočaran. Duhovna plat je namreč tista, ki vsemu vdahne življenje. Brez nje je namreč še tako materialno polno in bogato življenje, prazno in mrtvo in se prej ali slej razblini. In prav na to tragiko mnogih ljudi pokaže Novo v nadaljevanju:

»Ni torej prostora za pesimizem ali razočaranje. Vendar pa to velja samo v duhovnosti. V materialnem pa temu ni tako. Saj, ko človek v materialnem gradi in obenem ostaja z zunanjo zavestjo, mora potem s svojimi očmi gledati kako to, v kar je vložil čas, trud in veliko več kot je sprva pričakoval, pred njegovimi očmi razpada. Pred lastnimi očmi to ubije. Pred lastnimi očmi ne more zaustaviti tega za kar se je nadejal, da mu bo služilo. In tu gre za žive ljudi, ne samo za materialne predmete in podobno.

To pa izhaja iz tega, da nima povrnjenega zavedanja za sebe oziroma za svoj um, zavedanja funkcij uma in zavedanja tega, da v nas obstaja veliko širša globina in veliko globlji obstoj, kot pa to nudi fizično telo.

Vse to kar sem povedal priča o tem, da ni prostora za razočaranje ali nezadovoljstvo. In za to, je edino kar je potrebno to, da se človek poveže tudi z duhovnostjo. Kajti, kot smo rekli, ti neduhovnost vsaj 50% jemlje in 50% lahko koristiš. V duhovnosti pa imaš pa 100%. To pa zato ker neduhovnost pokriva samo zunanjo stran, medtem ko te duhovnost uči, da obe strani tvorita celoto, in sta skupaj eno. Torej ne moreš zadržati samo ene strani, ampak moraš vedeti, da sta ti dve strani povezani. In s tem, ker sta povezani, je človeku, ki se podpira na duhovnost omogočeno, da nima skrbi, nevarnosti ali trpljenja.«

Tu pa je Novo naposled pokazal na že v uvodu omenjenega krivca za človeško trpljenje. In sicer gre za naš um, oziroma naše pomanjkanje zavedanja delovanja uma in naše napačne uporabe le-tega. In kot sem omenil že v eni izmed prejšnjih epizod, je naš um lahko izjemno koristen sluga obenem pa izjemno nevaren gospodar. Namreč z našim umom lahko dosežemo prav vse in prav tako vse tudi uničimo. Ravno zaradi tega pa vsak izmed nas nosi celostno odgovornost za lastna dejanja in njihove posledice, saj je vse to rezultat našega lastnega uma.

Med našim umom in našim zadovoljstvom oziroma nezadovoljstvom pa obstaja še en ključni element, katerega Novo na izjemen način v celoto vplete takole:

»To kar si želimo, se doseže izključno individualno in nikakor preko drugega. Ne gre preko drugega, temveč samo preko sebe. In temu je tako!

To je namreč isto, kot če na primer človek poje nekaj strupenega, se zaradi tega ne bo zastrupil sosed, brat, ali oče in tako naprej. Zastrupil se bo ta, ki je to pojedel. In tako je tudi s tem. Zato mora človek sam zase vedeti, da mora za to, da mu je lepo, posvetiti pozornost pravilnemu vedenju do samega sebe. Namreč, če tega ne stori, mu nihče od zunaj ne more pomagati, niti zdravniki, niti guruji, nihče mu ne more pomagati. Kajti razlog za to, da nekdo trpi izhaja iz njegovega uma. Njegov um pa je tak kakršnega je napravil sam. To pomeni, da samo ta ki je um izkrivil, ga lahko tudi naravna.

Ampak zakaj je to tako? Naj dam enostaven primer, zakaj nihče ne more spreminjati uma drugemu: Kaj človek išče od sebe? Naj človek išče priznanje, ali podporo, ali slavo in pomembnost … vse te stvari ne pomenijo ničesar, če v človeku ne vzbudijo notranje izkušnje. Namreč, lahko nas nekdo pohvali, ampak če ta pohvala v nas ne vzbudi notranje izkušnje, mi nismo vredni nič. In kaj to pomeni? To pomeni, da imamo radi samo okoliščine, katere v nas vzbudijo doživljaj, izkušnjo. In to doživljanje ali izkušanje se imenuje realizacija oziroma uresničenje.

Namreč, če jaz nečesa ne storim, ni važno koliko imam priznanj, to v meni ne bo ustvarilo izkušnje. Torej, ni važno koliko me nekdo hvali, češ da sem dober športnik ali kaj drugega. Če jaz športa ne obvladam na nivoju za katerega me je nekdo pohvalil, torej tega ne pokažem, ne morem biti zadovoljen, saj nimam te izkušnje. Ali še bolj grob in preprost primer: recimo, da sem zadel bajno vsoto na igri za denar, ampak denarja potem nisem prejel. No, to je isto. Če je nekdo mislil, da je dobil, ampak v resnici ni dobil, nima izkušnje. Ta, ki pa je nagrado prejel, ta pa ima izkušnjo.

Zato se mora človek zavedati, da išče izkušnjo. In samo izkušnjo lahko človek zadrži in je s tem kar je izkusil zadovoljen. Izkušnja pa se imenuje preobrazba ali uresničenje. Torej moraš se preobraziti, da boš imel izkušnjo.

Lahko imamo neko okusno hrano, ampak če je dejansko ne pojemo ne bomo imeli izkušnje. In tako ne bomo zadovoljni. Tako je tudi, če človek želi biti duhoven, mora duhovnost ustvariti, jo uresničiti. Tako da tudi duhovnost zahteva uresničenje. Ali pa nekdo, ki želi voziti avto, če ne uresniči vožnje, kaj mu bo avto.

Uresničenje pa ustvarja naš lastni um. To pa pomeni, da nas naš um spreminja v to kar želimo biti. V to nas spreminja. Ampak, če nas naš um uresniči v nekaj kar ne želimo biti, nas bo s tem naš um uničil. Bomo trpeli, zboleli, in tako naprej. Zato mora človek vedeti, da je uresničenje to kar iščemo. To pa pomeni, da če želimo nekaj doseči, moramo to ustvariti in to delati. Brez tega ne more biti nič. In to, da ne more biti nič pomeni, da te izkušnje, katero si želimo, nimamo v sebi. In ponovno poudarjam, to pa ustvarja naš um. In ob tem moramo dojeti, da nas naš um lahko kvari in uničuje, ali pa nas lahko povzdigne in naredi srečne, pametne, uspešne in nas lahko celo razsvetli. To je razlika in človek mora vedeti, da mu uresničenje da izkušnjo, uresničenje pa dela um. In zato se mora vsak človek individualno popraviti in spreminjati.«

Novo nas je s tem spomnil, da brez izkušnje, ki pride iz same uresničitve tega kar želimo, ne bo zadovoljstva niti sreče. Da pa lahko pride do uresničitve pa je seveda potrebno vložiti trud in pri tem vztrajati. Moč za oboje pa nosimo v našem umu. In samo na nas samih je ali, kako in zakaj bomo to moč uporabili. In kot rečeno, je izjemo pomembno, da jo usmerimo tudi k notranji zavesti.

Zaključek

S tem pa smo prišli do konca današnje epizode, ob čemer pa naj še enkrat povabim k razmisleku o tem, da je eno sanjati o izpolnitvi želje ali dosegi cilja, povsem drugo pa je vprašanje ali smo si dejansko uresničitev tega in s tem iskano izkušnjo zares zaslužili, to pomeni s svojimi dejanji, trudom in vztrajnostjo. To vprašanje pa se mora postaviti ob bok vsakemu razočaranju in nezadovoljstvu.

Zatorej, če ste nad čim razočarani ali s čim odlašate, kar pogumno storite prvi korak k temu. Potem pa korak po korak, od začetkov preobrazbe do resnične izkušnje zadovoljstva in izpopolnitve.

Prepričan sem, da nam ta učenja, resnice in njihovo ponotranjenje lahko prinesejo veliko dobrega in koristnega. Če pa imate glede vsebin, katere zajema ta oddaja, kakršnokoli vprašanje ali, če bi se o tem kako jih lažje ponotranjiti in zaživeti radi pogovorili z menoj na bolj oseben način, oziroma ob tem potrebujete le nekaj podpore, pa vabljeni, da mi pišete na elektronski naslov mitja@nektarmiru.si

Če pa se vam je ta epizoda zdela zanimiva in koristna, pa vas vabim, da jo delite z drugimi in jim s tem mogoče pomagate do bolj zadovoljnega in izpopolnjenega življenja.

In tako vas tudi danes, v znamenju nektarja miru, pozdravljam z željo po miru.

🎧 Utrinek s poti, prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️

Najboljša oblika zdravljenja je odpreti oči za resnico, saj le tako lahko spregledamo izvor bolezni.

Najžlahtnejša oblika pomaganja je ponuditi resnico, saj samo resnica lahko razkrije izvor težav.

Najvišja oblika doprinosa vsem in vsemu, pa je resnico resnično živeti.

Če se je tudi vas ta utrinek kakorkoli dotaknil, vas vabim da ga delite še s prijatelji in znanci — mogoče jim prav s tem pomagate na njihovi poti do zadovoljstva in miru.

Share

🎧 Epizodo, prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️

V sedmi epizodi oddaje Nektar miru bomo raziskali definicijo in obenem pomembno razliko med pojmoma dolžnost in obveznost. Dobro in pravilno razumevanje teh dveh pojmov je namreč bolj pomembno kot se sprva zdi. Na kratko pa se bomo dotaknili tudi pojma spontanost in zakaj je ta lahko znaten vir miru, zadovoljstva in ravnovesja v življenju vsakogar, ki jo zna živeti.

Glavni deli epizode:

• Dva načina življenja

• Pomen spontanosti in odgovornosti

• Razlika med dolžnostjo in obveznostjo

• Zakaj dolžnosti DA, medtem ko obveznosti NE

• Lao Tzu in Wu Wei ali delovanje brez truda

• Povabilo k svobodi

Moje ime je Mitja Žibert in bom vaš gostitelj v tej oddaji, katera služi kot vabilo k osebnostni in duhovni rasti.

Viri:

• Novo: Arhiv predavanj in odgovorov na vprašanja

• Jiddu Krishnamurti: Life Ahead: On Learning and the Search for Meaning

Če se vam je ta epizoda zdela zanimiva in koristna, vas vabim da oddajo delite s prijatelji in znanci — mogoče jim s tem pomagate na njihovi poti.

Share

Angleško verzijo oddaje pa lahko poslušate na www.nectarofpeace.com

Transkripcija epizode

Dobrodošli v oddaji Nektar miru, ki je posvečena deljenju univerzalnih resnic in modrosti, katere so in jih še dandanes učijo veliki učitelji in modreci človeštva.

Z vami sem Mitja Žibert in tudi danes se vam bom pridružil pri odkrivanju teh neprecenljivih znanj, ki nas, če jim le sledimo, vodijo do življenja polnega nektarja miru.

In prav mir je to kar vsi potrebujemo in iščemo.

Pa poglejmo kje ga lahko odkrijemo in zaživimo danes.

Uvod v učenja

V življenju se vse preveč zapletamo. Zapletamo se v odnose in aktivnosti, ki pa nato prinesejo posledice katerih velikokrat nočemo nositi ali se z njimi sprijazniti.

In prav zato sem za današnjo epizodo pripravil učenja, katera nas pred tem nepotrebnim zapletanjem, in s tem posledicami, lahko znatno obvarujejo. In sicer, bo govora o dolžnostih in obveznostih ter o tem zakaj je eno človeku potrebno, drugo pa ne. In prav jasno razločevanje med tema pojmoma je izjemnega pomena, saj se večinoma smatrata za eno in isto, kar pa znatno pripomore k vseprisotni človeški zmedenosti.

V tesni povezavi s tem, pa se bomo danes tudi prvič dotaknili pojma spontanost, h kateri pa se bomo vračali tudi v prihodnje.

In tudi tokrat sem za pojasnitve in usmeritve poiskal odgovore pri učitelju Novu. Sem se pa v povezavi s tem kar je povedal Novo na kratko dotaknil še dveh velikih modrecev, in sicer Lao Tzuja in Jiddu Krishnamurtija.

Pa se kar podajmo v raziskovanje pomena dolžnosti, obveznosti in spontanosti. Z odgovorom je Novo pričel takole:

Učenja

»Življenje se lahko živi na dva načina: spontano ali po svobodni volji oziroma s proženjem akcije. To, da človek živi spontano ali preko opazovanja velja takrat, ko reagirate samo kadar ste primorani od zunaj. To pomeni, ko ste primorani od zunaj in na to reagirate, se to imenuje spontan način živénja. Ko pa se v okoliščine mešate sami, ali v okoliščine vstopate, se pa to imenuje voljen, nameren ali aktiven način živénja. To pomeni uporabljate svojo voljo.

V spontan način živénja spadajo naslednje stvari; na primer, ko človek mirno sedi in proti njemu dere silna voda, se bo ta umaknil. Ta je torej miroval, ampak ko je pritekla voda se je umaknil. Če ne bi bilo vode, se ta ne bi umaknil. To se imenuje spontano reagiranje na situacijo. Ali na primer, sedi sredi ceste in gre proti njemu avto. Pred avtom se umakne. Če avto ne bi prišel, bi tam sedel še naprej.

Druga situacija: nekdo ga kliče in ta se odzove.

Tretja situacija: ga zebe in se obleče. Podobno, ko mu je toplo, se sleče.

Ali na primer, ko je oblačno, bo človek odprl dežnik šele, ko začne deževati.

Torej tak način delovanja se imenuje spontan način živénja. Teh primerov je seveda ogromno. Še en tak primer je, govori samo, ko si vprašan. Tudi to je spontanost.«

Naj tukaj dodam, da je Novo za primer spontanega načina živénja podal nekaj preprostih in celo karikiranih primerov zavoljo lažje predstave. Seveda bodo verjetno redke situacije, ko bomo sedeli sredi ceste ali bo proti nam drla voda – ampak prav s tem je poudarjena tudi sama preprostost spontanosti, katera pomeni popolno predajo okoliščinam, da nas te v celoti vodijo skozi življenje. Mi se na njih le odzivamo, brez vmešavanja po lastni volji.

Spontan način živénja pa je velikokrat smatran za brezdelje ali hipijevstvo, vendar to s tem nima nikakršne veze. Pravo spontano živénje je najbolj naraven, prizemljen in uravnovešen način živénja, saj pomeni celostno predanost odzivanja temu kar nam življenje prinese in se obenem ne angažirati po lastni volji. In to se dogaja iz trenutka v trenutek, brez planiranja in brez želja.

Praktično to pomeni, da ko se človek umiri in čaka, lahko jasno prepozna, kaj mu življenje samo v danem trenutku prinese naproti. Torej kaj mora v danem trenutku izvršiti oziroma na kaj se mora odzvati. Brez, da sam to kakorkoli prične, izzove ali si želi. In to kar nam življenje prinese je vedno odgovor na naše dejanske potrebe. In to s čimer nas življenje sooči je vselej posledica naše preteklosti, katero moramo poravnati.

Je pa tak način živénja modernemu človeku seveda precej tuj, saj si težko zamislimo življenje, kjer ne bi sledili impulzom svojega uma in navad ter pritiskom in pogojevanju družbe.

In to kar večinoma živimo, to kar je čisto nasprotje spontanosti, pa je Novo podal takole:

»Aktiven način živénja pa je ta, ko človek sam nekaj sproži ali uporablja svojo voljo. Na primer, gre ven in mu ni všeč kako je tam urejeno in se zato odloči, da bo nekaj spremenil. Na primer tam stoji avto in ga prestavi. Če bi bil spontan, bi šel mimo avta, saj ga avto ne bi motil. Ampak, če želi to spreminjati, pomeni da bo uporabljal svojo voljo. Gre torej za način živénja, kateri vsebuje namere, želje, iskanje in vplivanje.

Kot smo dejali, človek gre ven in ga moti avto in ga zato premakne, ali vidi nekaj drugega kar mi ni všeč in reagira. Gre mimo restavracije in vidi neko hrano in si reče, »tudi jaz bom to naročil«. Ali pa gre ven v sončnem dnevu in vzame dežnik, če slučajno začne deževati. Torej vpliva na obstoječo situacijo. In tak način živénja je način živénja po volji ali način živénja kjer se na situacijo vpliva. Za tak način se torej lahko reče, da se živi po svojih željah ali po svojih namerah.

Način živénja, ko človek želi živeti po svojih željah, namerah, po svoji aktivnosti, pa nosi posledice. Torej posledice so neobhodne. Medtem, ko drug način živénja ne nosi posledic, saj se ti odzivaš, se prilagajaš in se s tem ščitiš. V aktivnem načinu živénja pa vršiš spremembe. In ko vršiš spremembe, neobhodno sledijo posledice. Zato velja, da če želiš avto, moraš potem za avto skrbeti. Če želiš nekaj drugega, na primer obleko moraš prav tako za njo skrbeti. Če na primer želiš hišo, moraš v to vlagati in za to skrbeti.

Tako da, ko sprejmemo tak aktiven način živénja, ali živénja po namerah, živénja po načrtih, se to imenuje sposobnost nositi odgovornost.

Kaj pa pomeni nositi odgovornost? Če začnete tako živeti, prevzamete odgovornost za vse posledice. Ne glede na to kdo zgreši. Torej, ko vi prvi pričnete spreminjati okolico, in se zaradi te vaše spremembe okolice zgodijo posledice, tedaj odgovornost nosite vi. Lahko se sicer pravdate, češ jaz sem začel, ampak ta drugi je zgrešil. Ampak ta, ki pričenja je vselej kriv. In zavedanje, ko dojamete, da je ta, ki pričenja odgovoren za vse posledice, se imenuje odgovornost. Ali povedano drugače, dojamete, da morate neobhodno nositi posledice. In te posledice so vaše.

Torej, sposobnost sprejemanja posledic se imenuje odgovornost. Naj ponovim, sposobnost, da sprejmeš posledice se imenuje odgovornost.«

Kot smo spoznali v preteklih epizodah pa naši aktivnosti in posledicam lahko rečemo tudi karma. In tako lahko ob teh Novotovih besedah spomnim še, da beseda odgovornost pomeni tudi, da svojo karmo, ki nam v danem trenutku pride naproti, v celoti sprejmemo in poravnamo z zavedanjem, da je to le posledica naših preteklih odločitev in s tem povezanih dejanj oziroma načina živénja. Ali povedano drugače, resnično odgovoren človek je ta, ki s pomirjenostjo in brez odpora sprejme in poravna posledice svojih dejanj, torej svojo karmo.

Z vsem tem pa sta tesno povezana prav pojma dolžnost in obveznost. Tako nam v nadaljevanju Novo jasno opredeli razliko med dolžnostmi in obveznostmi. In sicer takole:

»Če so vam iz preteklosti ostale posledice katerih niste poravnali, opravili ali razrešili, torej posledice katere niso razrešene, se te imenujejo dolžnosti.

Če pa v sedanjosti prevzamete nekaj za kar bodo posledice sledile v prihodnosti, se pa to imenuje obveznost.

Torej posledice iz preteklosti so dolžnost, posledice, ki pa se bodo pojavile v prihodnosti pa so obveznost.

Tako da, ko sem vam kdaj rekel, da živite po dolžnostih, to pomeni, da to kar se mora opraviti ali izpolniti, da najprej opravite to. Obenem pa to pomeni, da ne ustvarjajte novih obveznosti. Namreč, če ustvarjate nove obveznosti ste avtomatsko vezani in odvisni. Prišel bo namreč čas, ko boste morali dolžnosti in obveznosti izpolniti. Obveznosti pa niso potrebne! Namreč dolžni ste samo v tem kar je nedokončano, za v prihodnje pa ne potrebujete prevzemati novih dejanj.

Naj dam primer, kaj pomeni dolžnost. Recimo, da ste nekomu nekaj obljubili pred tremi ali štirimi dnevi in obljubljenega niste izpolnili, boste to morali izpolniti – na kakšen način, se bo že pokazalo. Če ste si nekoč od nekoga izposodili denar in mu obljubili da mu denar vrnete, ga morate vrniti. Če ste kdaj od drugega karkoli prosili ali vzeli in se za to še niste oddolžili, to pomeni še niste na nek način vrnili, se mora to povrniti. To so dolžnosti, katere morate vrniti, kajti če jih ne vrnete vas čakajo. Namreč, če ste kdaj nekaj vzeli in vam drugi tega ni oprostil ali podaril, se bo ta to zapomnil. In vse dokler se ta človek tega spominja, vi ostajate dolžni. Ali, če ste si na primer pred dvema letoma izposodili 10 eurov, in si sedaj rečete »eh to je bilo pred dvema letoma, teh 10 eurov ni nič«. Da, mogoče ni nič za vas, ampak ta, ki vam jih je dal, ta se jih spominja. In vi ste mu dolžni. Kajti, če mu ne bi vzeli, se ta ne bi spominjal. Na primer, če ste mu vzeli vi, jaz pa ne, se bo zapomnil vas, mene pa ne.

Treba je torej vedeti, da se morajo stvari vrniti, imenujejo pa se dolžnosti. In prav zato se tudi reče, da mora človek živeti po dolžnostih.

Če ste na primer zaposleni, imate dolžnost, da greste v službo. Namreč s tem, ko to dolžnost izvršite boste prejeli denar. V primeru pa, da dolžnosti ne izvršite ste pa na izgubi.

Ali na primer nekdo, ki ima enega otroka in si sedaj želi imeti še drugega otroka. Sedaj, ko ima dva otroka je dolžan hraniti oba. Ne more reči enega bom hranil, drugega pa ne. Torej mora ju hraniti, oblačiti in ostalo in to se imenuje dolžnost in od tega se ne morete osvoboditi.«

Sedaj, ko je jasna razlika med pojmoma dolžnost in obveznost, pa bodite v nadaljevanju pozorni na to kar Novo še posebej poudari glede samih obveznosti in našega prevzemanja le-teh. In sicer nadaljuje takole:

»Če vzamemo isti primer, ko človek želi imeti otroke v prihodnosti, torej jih sedaj nima, ampak jih želi imeti, se mora ta zavedati, da bo v prihodnosti pogojen ali odvisen. Namreč, če želi imeti otroke, bo sedaj imel obveznosti. Ali na primer, ko se vpišem na fakulteto, je obveznost, da se učim. Ali pa se z nekom se dogovorite, da bosta šla pozimi na smučanje. Ali vas kdo sili k smučanju? Nobene potrebe ni da smučate. In sedaj imate obveznost in ste suženj te obveznosti, saj si jo morate zapomniti, morate iti in tako naprej. Ampak po tem, da se obvežete, da boste šli pozimi na smučanje ni nikakršne potrebe. Lahko se celo zgodi, da izpade nekaj drugega, da na primer ni snega in sploh ne boste šli. Zato je obveznost nepotrebno zasužnjevanje svobode in živenja v sedanjosti. Saj boste sedaj do zime živeli v prihodnosti.

Na primer, ko nekdo reče »jutri moram iti tja«. No, ta tja še ni šel, ampak s tem kaže, da planira, da bo jutri šel tja. Ali pa vpisal se bom na fakulteto. Nimaš potrebe, da zaključiš fakulteto, nihče te v to ne sili. Ali pa šel bom tja … ni potrebe da greš. Tako, da obveznosti so torej načrti za prihodnost, so zadolžitve v prihodnosti. Ampak ker se v prihodnosti ne živi, ni potrebe, da imate kakršnekoli zadolžitve. Od tega niste odvisni.

Torej, na kar morate biti tukaj pozorni je to, da obveznosti nismo obvezani realizirati. Na primer, nisem potreboval imeti otrok in sem zato svoboden. A drugi, ki želi imeti otroke, se mora ob tem, da bo imel otroke soočiti tudi s tem, da bo z njimi obvezan, da jih hrani, oblači, uči in tristo drugih stvari, dokler ne odrastejo. Ta se temu ne more izogniti.

To pomeni, da za vse kar se v sedanjosti odločite in to storite, to pomeni želje, namere in tako naprej, to vsebuje obveznosti. Po drugi strani pa vse kar je iz preteklosti, vse dokler tega ne zaključite, ostaja dolžnost. Je nekaj kar ste dolžni in morate zaključiti.«

Ko Novo reče, da se dolžnostim ne moremo izogniti, to seveda vsebuje tudi zavedanje, da se jim začasno lahko izognemo ali jih odložimo, ampak prej ali slej se bomo s tem morali soočiti … običajno s takšnimi ali drugačnimi obrestmi. Torej tudi, če nekdo zapusti otroke, bo to osebo ta dolžnost spremljala vse dokler je tako ali drugače ne poravna ali mu bo to odpuščeno … namreč tudi otroci pomnijo vse kar jim je storjeno, dano ali prikrajšano.

Po drugi strani pa, ko Novo reče, da obveznosti nismo obvezni realizirati, pa to pomeni, da se lahko pred samo odločitvijo za neko dejanje ustavimo in pogledamo kakšne posledice in s tem dolžnosti bodo temu sledile. In če tega v svojem življenju in prihodnosti ne želimo, se tej akciji seveda lahko odpovemo. S tem, ko naše ideje, želje in podobnega nismo realizirali, pa to pomeni, da smo se odpovedali nepotrebnim obveznostim in se s tem izognili posledicam oziroma dolžnostim v prihodnosti.

Takšno odpovedovanje izpolnjevanju želja, hotenj in ostalih impulzov, pa nas samodejno in postopoma vodi do vse bolj spontanega načina živénja, torej živénja po dejanskih potrebah oziroma dolžnostih. To pa samo po sebi nosi vse večji mir, lahkotnost in zadovoljstvo.

Obveznosti pa niso samo dejanja, katera želimo storiti na primer zase. Obveznosti in s tem dolgovi pa nastanejo tudi iz obljub in priseg. Novo na to opozori takole:

»Na primer, ko človek nekaj obljubi za prihodnost, potem je to obveznost. In človek ni primoran, da obljublja ali daje obveze. Tudi obljuba je obveznost za prihodnost, za katero ni garancije, da jo boste lahko izpolnili.

In to velja tudi v ljubezenskih odnosih … če on dvori, je potem on dolžan, da skrbi za njo. Če pa ona dvori njemu, pomeni ta išče njega, potem je to dolžna ona. Tako, da ta kdor išče vstopa v obveznost ali dolžnost. Zato ne dvorite z obljubami in prisegami, ne spuščajte zvezd z neba katerih nikoli ne boste mogli spustiti. Namreč kdo ste, da lahko obljubljate … niti sam bog ne obljublja. Zato ljubimci, ki obljubljajo, so ti, kateri so brez ljubezni.

Ni slučaj, da je v eni pesmi zapisano »preklet naj bo, kdor je prvi začel«.

Namreč ta kdor začenja, beži od dolgov.«

In ne le da beži od dolgov kot je dejal Novo, temveč kot smo spoznali v prejšnjih epizodah, tak človek si ustvarja tudi nove dolgove ali novo karmo.

Nas pa ta verz is pesmi lahko spomni tudi na biblijsko zgodbo o Adamu in Evi in tem, kako si je z odločitvijo po delovanju po lastni volji Adam iz lastnega raja ustvaril lastni pekel. Namreč prav drevo znanja simbolizira delovanje po lastni volji in s tem vmešavanje v že obstoječi red in popolnost. In prav s tem si vsak človek iz individualnega raja, to je lastnega notranjega miru, ustvari pekel, torej notranji in zunanji nemir in nered.

Na tej točki pa se pojavi tudi vprašanje »Ali se torej lahko živi brez obveznosti ali brez dolžnosti?«

Novo na to odgovori takole:

»Če na primer kupujete ali se hranite, ko ste lačni, je to že po dolžnosti. In vsakič, ko se vam je, boste našli hrano. To je dolžnost in to se mora izpolnjevati.

Če pa, brez da se vam je, želite kupovati ali nekaj jesti, tudi če se tega ne zavedate, tega ni potrebno delati. Obveznosti ni potrebno ustvarjati, saj od obveznosti niste odvisni. Če se tako na primer prenajedate in si s tem uničite zdravje, postane obveznost, da si zdravje vrnete. Torej, če zbolite, morate potem razmišljati o tem. Ali pa na primer se vam zaradi prenajedanja ali nepotrebnega hranjenja oteži izvrševanje nekih drugih dolžnosti in jih s tem ne izpolnite, ste ponovno obvezani, da z naporom in podobnim odgovorite na te potrebe.

Naj torej ponovim: posledice odgovornosti iz preteklosti predstavljajo dolžnosti in te se morajo vrniti. Posledice odgovornosti, ki bi se pojavile v prihodnosti pa se imenujejo obveznosti. Ustvarjanje teh ni potrebno in tu gre za vaš izbor. Za te je potrebno odgovarjati na način, da jih potem sprejmemo.

Rekli smo torej, da če človek živi po svoje, po svojih željah, se tu pojavlja odgovornost. Če pa človek živi spontano, pa v tem odgovornosti ni, saj ti zunanji pogoji diktirajo spremembo situacije in ti se v skladu s tem odzivaš.«

Naj ob tem Novotovem povzetku dodam, da je posameznemu človeku po usodi naloženo samo toliko, koliko bo ta človek tekom življenja zmogel prenesti oziroma izvršiti. In če človek živi resnično spontano, to pomeni izvršuje le dolžnosti, katere mu pridejo naproti in obenem ne ustvarja novih posledic ali obveznosti, tak človek lahko odživi svoje življenje brez nepotrebnih problemov in zapletov, ter obenem ohrani svojo zavest in mir. Človek, ki pa živi aktivno življenje, torej po svoji volji, pa s tem, k že obstoječim dolžnostim oziroma dolgovom za dano življenje, dodaja še nove obveznosti, s čimer pa sam sebe zaplete v komplikacije, težave in bremena, katerih razreševanje mu lahko znatno oteži življenje, mu odvzame mir in zdravje ali ga celo stane življenja samega.

Zatorej je najbolj naraven in uravnovešen način živénja prav spontan način. Obenem pa je to tudi način, ki ne samo vodi do miru, ampak nas v miru tudi ohranja.

Je pa žal, kot že rečeno, človek od resnične spontanosti danes precej oddaljen. Tako da, če se je v vas vzbudilo zanimanje za globje spoznavanje resnične spontanosti, pa je en izmed odličnih virov za to osnovni princip Taoizma imenovan Wu Wei, katerega je obširno obrazložil kitajski modrec Lao Tzu. In sicer, Wu Wei lahko prevedemo kot »delovanje brez truda«. Na primer en Lao Tzujev izrek, ki lepo kaže na spontanost in po kateri deluje celotna narava, gre takole: »Narava ne hiti, pa vendar je vse doseženo.«

Kot pa sem omenil že prej, je pa spontanost tudi neločljivo povezana z našim mirom. In to Novo pojasni na naslednji način:

»Vzemimo primer, da se vam je in jeste kolikor se vam je. Tukaj odgovornosti ni, saj ko se najeste, se vam potem nič več ne je … ste pomirjeni. Ampak, če se vam na primer ne je, in vseeno jeste, ali pojeste več kot je potrebno, potem se javi odgovornost. Saj ko ste spontani in pojeste kolikor je potrebno s tem pride mir. Če pa niste spontani, pri čemer se sigurno najeste preveč ali premalo, no takrat pa imate odgovornost, in sicer da se sprehodite, da zaspite, ali kaj drugega, saj niste pomirjeni. Tako, da vam sama narava kaže, da takoj, ko se nekje javlja nemir, imate že nekje neizpolnjeno odgovornost ali posledice in te se bodo izrazile skozi želje oziroma preko dolžnosti ali obveznosti. Če pa nimate nemiru, torej ste vselej v miru, takrat živite spontano in vse je v redu.

Zato stalno pravim, človek ne potrebuje ustvarjati nove karme ampak mora vrniti staro karmo. To namreč pomeni, da so dolžnosti, ki jih vračate vaša stara karma. Nove karme pa ne ustvarjajte, kar pomeni ne ustvarjajte obveznosti po nepotrebnem.

Družba vam sicer lahko narekuje, da morate prevzemati odgovornost za to ali ono, kar nasploh ni potrebno, ampak družba vam bo tako narekovala. Na primer, morate končati šolanje, morate nekomu služiti, in tako naprej … vse to so neumnosti, ki vas potiskajo v nespontan način živénja, saj nihče od teh ne živi spontano, in se tega celo bojijo. Na vas pa je seveda ali to sprejmete ali ne. Družba namreč ni zdrava, kajti če bi bila zdrava, vas v nič ne bi prepričevala. Namreč spontanost vam daje svobodo. Medtem, pa vam nespontanost jemlje svobodo. Vsak človek pa je rojen, da je svoboden. In ko to svobodo izgubi, jo potem išče.«

Na tem mestu in v povezavi z Novotovim opozorilom glede družbe, pa bom dodal še izjemno prodorno sporočilo, ki nam ga je v enem izmed svojih govorov zapustil Krishnamurti. In sicer je opozoril na vseprisotno zlorabo besede dolžnost. Dejal pa je takole:

»Vaši starši in družba uporabljajo to besedo dolžnost kot sredstvo, da vas ukalupijo, izoblikujejo v skladu s svojimi muhami, s svojimi mišljenjskimi navadami, s tem kar jim je všeč in kar jim ni všeč, v upanju, da si bodo s tem zagotovili lastno varnost.«

S tem nas Krishnamurti opozori na problem napačne vzgoje in pogojevanja, saj nas to privede do tega, da v življenju, zaradi vseh napačnih informacij, ne znamo več ločiti kaj so naše dejanske dolžnosti in kaj zgolj volja drugih.

To pa je še dodaten razlog, zakaj sta tako spoznavanje resnic kot samospoznavanje ključnega pomena za naše življenje. Namreč samo tako se lahko osvobodimo vseh napačnih informacij, ki smo jih od otroštva sprejeli za resnice in se tako na lastno škodo po njih vodimo, velikokrat skozi celo življenje. Ali kot Novo večkrat poudari, nam srečanje z eno samo resnico odstrani nešteto s tem povezanih neresnic.

Ob tem Krishnamurtijevem opozorilu o nevarnosti sledenja tuji volji, pa bom dodal še zaključne besede Novota, s katerimi nas še dodatno opozori na pomen razreševanja dolgov in obenem povabi na pot k vse večji svobodi. Dejal pa je takole:

»Edino, kjer je svoboda zares prisotna, je v ljubezni. V vsem drugem, kar je brez ljubezni, svobode ni. Tako, da mora človek vedeti, da tam kjer vam ni omogočeno, da sami izbirate, nimate svobode. In ko nimate svobode, boste sužnji. In čim ste sužnji se boste utopili v željah, obveznostih, dolžnostih in tako naprej in s tem si boste uničili življenje.

Če človek želi priti do sebe in sebe odkrivati, raziskovati ali ne delati nove karme, tedaj mora živeti samo po dolžnostih in ne po obveznostih. To pa zato ker so dolžnosti predhodno nezaključene stvari in zadeve, ki se morajo zaključiti. Te se morajo zaključiti, ker je to iz preteklosti. Obveznosti pa so načrti za prihodnost. In ko živite v načrtih si odvzemate svobodo v življenju, se v življenju zasužnjite. Kajti vi ne trpite od tega kar naj bi storili v prihodnosti, ampak trpite zaradi tega kar ste storili v preteklosti. Če razčistiš preteklo, vse dolgove, napake in ostalo, potem si svoboden.

Pazite torej za kaj se obvezujete, kaj iščete, namreč to vas bo potem čakalo.«

Zaključek

S tem pomembnim sporočilom pa nas je Novo pripeljal tudi do konca te epizode, pri čemer pa vas vabim še k razmisleku o vsem kar je bilo povedanega in k srečanju s pomembnimi vprašanji, ki se lahko ob tem pojavijo. Kot na primer:

Kaj mi prinaša več miru … več ali manj obveznosti?

Ali je katera izmed mojih obveznosti zares potrebna?

In pa, kaj bi pomenilo, če se novim obveznostim postopoma začnem odpovedovati?

Iz lastne izkušnje lahko potrdim, da s tem ko oba z ženo vse bolj skušava živeti zgolj po potrebah, dolžnostih in s čim manj planiranja ter novih obveznosti, v najino življenje zares vstopa vse več notranjega miru, zadovoljstva in preprostosti. Obenem pa opažava, da je življenje zares napravljeno tako, da mu preprosto samo sledimo, ne pa da ga krotimo, lovimo ali od njega bežimo.

Naj vam torej ta učenja, resnice in njihovo ponotranjenje prinese čim več dobrega in koristnega. Če pa imate glede vsebin, katere zajema ta oddaja, kakršnokoli vprašanje ali če bi se o tem kako jih lažje ponotranjiti in zaživeti radi pogovorili z menoj na bolj oseben način oziroma ob tem potrebujete le nekaj podpore, pa vabljeni, da mi pišete na elektronski naslov mitja@nektarmiru.si

Če pa se vam je ta epizoda zdela zanimiva in koristna, pa vas vabim, da jo delite z drugimi in jim s tem mogoče pomagate do bolj spontanega in s tem pomirjenega življenja.

In tako vas tudi danes, v znamenju nektarja miru, pozdravljam z željo po miru.

🎧 Utrinek s poti, prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️

Ko se pojavijo negativni občutki v obliki strahu, tesnobe, odpora, dvoma in podobnega se ustavimo in poizkusimo ozavestiti negativne misli, ki se ob tem pojavljajo. Te misli so namreč hrana, ki to negativnost ohranja in ji daje moč.

Negativnost sama po sebi je kakršna je in ji moramo kot posledici naše preteklosti pustiti čas, da se iztroši. Zato se s samo negativnostjo in občutki, ki se ob tem izražajo ne potrebujemo boriti ali to kakorkoli skušati spremeniti oziroma odstraniti.

To kar pa je pomembno in potrebno storiti je pa da negativnost prenehamo hraniti z ostajanjem v s tem povezanih mislih. In, ko se tako ob pojavi negativnosti ustavimo in ozavestimo misli, ki ob tem vrejo na plan, si lahko rečemo naslednje: “aha, takole se ta negativnost hrani. No, ne bom je več hranil.” Za tem, pa um naravnamo v objektivno in mirnodušno opazovanje trenutnih občutkov in misli. Če pa tega še ne zmoremo, pa razmišljanje preusmerimo na karkoli pozitivnega, na primer na hvaležnost.

S ponavljanjem tega zavednega ustavljanja, ozaveščanja in opazovanja ali preusmeritve misli, negativnosti odvzamemo hrano, katera ji daje energijo in ta tako postopoma in samodejno slabi, dokler naposled v celoti ne izgine. Vse dokler pa se ob negativnosti predajamo sorodnim mislim, pa to negativnost ne samo ohranjamo, ampak jo celo jačamo.

Zatorej, ne borimo se z negativnostjo, temveč jo le prenehajmo hraniti.

Če se je tudi vas ta utrinek kakorkoli dotaknil, vas vabim da ga delite še s prijatelji in znanci — mogoče jim prav s tem pomagate na njihovi poti do zadovoljstva in miru.

Share

🎧 Utrinek s poti, prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️

… šššššššš …

🎧 Epizodo, prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️

V tej šesti epizodi oddaje Nektar miru se bom dotaknil verjetno enega najpomembnejših konceptov v vsej duhovnosti, in sicer stanja uma v “tukaj in sedaj” in “tam in sedaj” ali stanja pristonoti. Pravilno razumevanje teh pojmov je ključnega pomena za vsakogar na poti do pomirjenosti, zadovoljstva in zdravja. Predvsem pa, kot bo tudi omenjeno v tej epizodi, do pravega cilja našega življenja.

Glavni deli epizode:

• Pomen pojmov “tukaj in sedaj” in “tam in sedaj”

• Pomen pojma prisotnost

• Stanje uma brez misli

• Osnovni in edinstveni cilj življenja

Moje ime je Mitja Žibert in bom vaš gostitelj v tej oddaji, katera služi kot vabilo k osebnostni in duhovni rasti.

Viri:

• Novo: Arhiv predavanj in odgovorov na vprašanja

• Satya Sai Baba: Knjiga Sai Baba govori Zahodu

Če se vam je ta epizoda zdela zanimiva in koristna, vas vabim da oddajo delite s prijatelji in znanci — mogoče jim s tem pomagate na njihovi poti.

Share

Angleško verzijo oddaje pa lahko poslušate na www.nectarofpeace.com

Transkripcija epizode

Dobrodošli v šesti epizodi oddaje Nektar miru, ki je posvečena deljenju univerzalnih resnic in modrosti, katere so in jih še dandanes učijo veliki učitelji in modreci človeštva.

Z vami sem Mitja Žibert in tudi danes se vam bom pridružil pri odkrivanju teh neprecenljivih znanj, ki nas, če jim le sledimo, vodijo do življenja polnega nektarja miru.

In prav mir je to kar vsi potrebujemo in iščemo.

Pa poglejmo kje ga lahko odkrijemo in zaživimo danes.

Uvod v učenja

V iskanju miru, zadovoljstva in sreče verjetno vsakdo prej ali slej naleti na poudarjanje pomembnosti »prisotnosti« in »biti tukaj in sedaj«. In medtem, ko se s tem, da je to pomembno načeloma strinjamo, saj se to namreč sliši smiselno in modro, se vseeno malokdo ob tem zares ustavi, da bi resnično spoznal kaj to sploh pomeni in, če se s tem že strinjam, ali znam to prakticirati, živeti.

In prav temu bo namenjena današnja epizoda … torej pojasnitvi izrazov prisotnost in »tukaj in sedaj«. In kot ponavadi, sem odgovor na ta vprašanja poiskal pri učitelju Novu. K temu pa bom dodal še nekaj praktičnih napotkov za lažje ponotranjenje podanega učenja. Ob zaključku epizode pa boste v neposredni povezavi s tem kar je obrazložil Novo, lahko slišali še čudovito vabilo k miru avatarja Satye Sai Babe.

Učenja

Tako da, bo najbolje, da se podamo kar v samo bistvo današnje epizode. In sicer je Novo na vprašanje »kaj točno pomeni biti »tukaj in sedaj«« odgovoril takole:

»Pod besedo sedaj, se razume to, da um ni niti v prihodnosti niti v preteklosti. To je stanje »sedaj«.

Stanje »sedaj« velja, ko je naš um zadržan na tem na kar se fokusiramo. Samo na tem. Pojem »sedaj« torej pomeni, da ni razmišljanja niti o prihodnosti niti o preteklosti. To je »sedaj«.

Pojem »tukaj« pa pomeni, da je pozornost v nas, od kože navznoter, ne glede na to koliko.

Ponovno poudarjam, vstopanje v nas pomeni od celotne kože navznoter, torej ne navzven, temveč navznoter. Ne za nami, ne levo ali desno, ampak točno navznoter. To pomeni, da je naše zavedanje znotraj celotnega obsega kože.

In če imamo sposobnost, da vstopimo še globje vase, se najprej osvobodijo vsi notranji organi, za čimer gre lahko pozornost na to, da opazujemo naš um in da misli izginejo. In s tem nimamo niti misli, niti čustev.

In s tem, ko je pozornost v nas, se v nas pojavlja stanje prijetnosti. In globje v sebi kot smo, bolj se to stanje prijetnosti zvečuje. Sama prisotnost v nas nam ustvarja resnično prijetnost, katera pa je, če um ni v nas, zmanjšana ali pogojena prijetnost. Torej ni primerljiva s to, kadar je um v nas. Največjo prijetnost dobivamo, ko je um v nas, od kože navznoter.

In ko je um tako v nas, in kot rečeno, je nato potrebno iti še globje, to predstavlja pojem »tukaj«. Medtem, ko, kot smo rekli, »sedaj« zaustavlja čas. To pomeni, če niste v prihodnosti ali preteklosti, ste v sedanjosti – zaustavlja čas.

Če pa se obračate navzven od vas, navzven od vaše kože, tedaj ste lahko v sedanjosti, ampak ne morete biti »tukaj«. Tedaj boste izven vas, in vse kar je izven vas se imenuje »tam«. Torej ne »tukaj«, ampak »tam«.

To pa se imenuje tako zato, ker če jaz trenutno govorim vam ali o vas, sem lahko »sedaj«, ampak ne morem biti »tukaj«, kajti pozornost moram imeti usmerjeno na vas, da lahko vidim kako vi prejemate, dojemate in sprejemate. In če vidim, da se vaši umi ukrivljajo, moram uporabiti pojasnjevanje katero vaš um zadrži znotraj razumevanja. Zato, ko se posvečam vam, mora biti moja pozornost »tam«. Tako kot tudi vi, ko nekaj želite napraviti, in je to kar želite napraviti izven vas, naj sadite cvetlice, kosite, pišete, ali berete, mora biti vaš um »tam«. Na primer, če morate napraviti nek informativen tekst, um pa je v vas, se vam briše zavest in razumevanje za pisanje teksta, lahko pozabite celo abecedo, celo svoje ime in priimek ... torej ne morete napraviti teksta. Zato mora v situaciji, ko se želite obračati navzven, biti vaš um usmerjen navzven, v tem primeru v tekst, v delovni načrt, v knjigo ali ostalo. In ko je um »tam« in v sedanjosti, vi to neposredno prejemate in razumevate. In če sedaj to prenesete vase, boste ponovno prešli v »tukaj in sedaj«. Če pa to prenesete na nekoga drugega, ste sedaj in pri drugem, ali »sedaj in tam«.

Obstaja torej razlika med »tukaj in sedaj« in »tam in sedaj««.

Na tej točki bi pa rad izpostavil eno pomembno besedo, ki se skozi celotno Novotovo razlago ne spreminja, in namreč gre za besedo »sedaj«. Torej ne glede na to ali smo s pozornostjo »tukaj« ali »tam«, ali smo v stanju mirovanja ali stanju aktivnosti, naš um mora ostajati v »sedaj«.

To pa je ključnega pomena za pravilno razumevanje besede »prisotnost«. Ta namreč predstavlja stanje uma, ko je ta v celoti zadržan na tem kar je trenutno. To stanje uma pa je tudi predpogoj za opravljanje ali razumevanje česarkoli v celoti oziroma celostno.

Beseda prisotnost tako v bistvu predstavlja dve različni stanji uma, in sicer »tukaj in sedaj« ter »tam in sedaj«. Vse kar je izven tega ne moremo smatrati kot prisotnost.

Prisotnost in od tega še posebno stanje »tukaj in sedaj« pa ni nek novodobni duhovni trend, ampak je osnoven in neizogiben del naravnega in notranje mirnega ter zdravega življenja. Zato torej pot k temu kot tudi ohranjanje takega življenja pomeni nenehno vračanje uma nazaj k sebi.

Ali kot to poda Novo:

»Če se um drži v »tukaj in sedaj«, neodvisno od tega kakšne spremembe se dogajajo, stanje miru in notranjega miru ostaja isto. Tako da, mir vedno in neprekinjeno obstaja vse dokler uspemo um oddvojiti od misli ali če koristimo um brez misli.

Najhitrejši način za vzdrževanje in nenehno prisotnost miru je živénje v »tukaj in sedaj« ali vračanje v »tukaj in sedaj«. Če um pobegne od tukaj in sedaj ga moramo vračati nazaj. Če se človek spomni, da njegov um ni tukaj in sedaj, naj ga vrne nazaj. Če mu ponovno pobegne, naj ga ponovno vrne in tako naprej. Večkrat kot ga vrne, bolj se postopoma daljša čas ko um ne ubeži, oziroma se daljša čas uma brez misli ali oddvojenosti uma od misli.«

Novo pa je na tem mestu omenil tudi enega izmed ključnih stanj, do katerega človek na poti samospoznavanja prej ali slej pride, in to je »um brez misli«. Na vprašanje kaj to točno pomeni, pa je Novo odgovoril takole:

»Ko pri sebi prepoznamo, da je um v mislih, misli pa obstajajo kadar se razmišlja o preteklosti ali o prihodnosti, bomo v takšni situaciji videli, da um ni samo v sedanjosti. Namreč v sedanjosti um nima misli. Pojem »nima misli« ne pomeni, da ne poslušamo, da ne gledamo in ostalo. Ampak, ko človek nekaj posluša ali gleda, mu v to kar posluša ali gleda ne smejo prihajati druge misli. Če mu prihajajo misli izven tega kar želi poslušati ali tega kar želi gledati, so to misli katere so moteče.

Če obstajam jaz in predmet gledanja in pred menoj prihajajo druge misli, torej mi tako rečeno preprečujejo, da sem neprekinjeno povezan s predmetom opazovanja, se ta um imenuje um z mislimi. In ta se mora vračati, oziroma ga moramo ponovno vračati na predmet katerega opazujemo.

Misel, ki pa je povezana s tem na čemer človek zadrži pozornost, pa je naravna in je povsem naravno, da se to misel ima. Prav tako kot je naravno, da se gleda in da se posluša. To je povsem naravno. Ampak, ko se posluša, se mora poslušati samo to in ko se gleda, se mora gledati samo to.

Če se človek ne more osvoboditi uma z mislimi, tedaj človek želi eno gledati, in ko to gleda, mu prihajajo druge misli in ga motijo.

Torej, ni potrebno da ostanete popolnoma brez misli. Res je, da se lahko pride tudi do tega, da smo brez misli, ampak za to je potrebno priti na višji nivo od tega kar je sedaj. Takšno stanje obstaja. Je pa stanje uma brez misli tudi kadar smo skoncentrirani ali fokusirani in med nami in točko fokusiranja ni ničesar, oziroma ko smo s predmetom gledanja ali poslušanja povezani in obstajamo samo jaz in predmet. Tudi to stanje je dobro.«

Če se vam vse to zdi preveč ali pretežko, oziroma se z vračanjem uma nazaj k sebi ali na eno samo stvar srečujete prvič, bi pa rad predlagal, da začnete počasi in sicer takole: vzemite si nekaj minut, ko veste da vas nihče ne bo motil. Zaprite oči in se sprostite. Nato preusmerite pozornost uma na dihanje ... brez, da ga kakorkoli spreminjate ali nadzorujete. To pomeni, v vašem umu zadržite samo potek dihanja. Dihanje samo opazujte, se ga zavedajte … vdih in izdih, dotik zraka v nosnicah, gibanje telesa od dihanju. Samo opazujete, brez nadzora. In takoj, ko opazite, da je um pobegnil proč od tega, ga mirnodušno in s prijaznostjo do sebe vrnite nazaj k dihanju.

Kasneje, ko tako lahko um zadržite na dihanju dlje časa, torej kakšno minuto, lahko to pozornost preusmerite na telesne občutke. Najprej površinske in potem s časoma do vse globljih, notranjih telesnih občutij.

Vzemite si čas za to … najbolje vsak dan, ob istem času, po vsaj nekaj minut. Naj to postane redna dnevna aktivnost.

Bo pa to, verjetno na začetku izjemno težko in tuje. Um bo namreč zares nenehno begal v vse možne smeri, od razmišljanja o tem kaj bo danes za kosilo do nerganja zakaj mora sosed ravno sedaj kositi travo in me s tem motiti pri opazovanju dihanja. Poleg tega pa me začenja še vsepovsod srbeti. Vse to je normalna izkušnja in vse kar je pomembno je, da nad seboj ne obupate.

Naj ta vaja zares postane pomembna dnevna aktivnost. Obenem pa naj ne postane prazna rutina v smislu, da se usedete za pet minut z namenom, da teh nekaj minut čimprej mine, nakar se po dveh minutah potrepljate po rami, saj ste vendarle opravili to zoprno obveznost. Namesto tega si raje podarite teh nekaj minut dneva in jih sprejmite kot nekaj vam zares pomembnega. Naj bo to čas, ne glede na nenehno beganje uma, ko se vsakič znova resno in iskreno namenite izkusiti pravo stanje prisotnosti in s tem miru.

Ali kot je poudaril Novo …

» … je tako potrebni kot tudi zadostni pogoj za ohranjanje miru to, da se živi v tukaj in sedaj. Ali, če se to stanje izgubi, da se ponovno vračamo k temu, da um vračamo v tukaj in sedaj.”

S tem, ko so pojmi »prisotnost«, »tukaj« in »sedaj« upam da, nekoliko bolj razjasnjeni, pa na kratko poglejmo še nekoliko globje. In sicer, kot sem že prej omenil to ni nek novodobni trend ali trivialnost, ampak so ti pojmi neločljivo povezani s samim smislom in ciljem našega življenja.

In to nam Novo, za danes samo na kratko, pojasni takole:

»Ko se govori za »tukaj«, to pomeni prav od tukaj od koder ste prišli. In tukaj od koder ste prišli, kjer se nahaja vaša bit, tukaj ste prisotni. In ko ste prisotni tam, od koder ste resnično prišli, vam postaja vse bolj prijetno, prijetnejše in prijetnejše. In če v »tukaj in sedaj« ostanete neprekinjeno do konca, boste samega sebe in vse kar ste, v celoti spoznali. In ko se tudi vse to potroši, na koncu pridete do izkušnje, ki ni primerljiva z ničemer drugim, pridete do nekega notranjega navdušenja, pridete do nečesa česar ni nikjer izven vas. Takrat tudi spoznate, da se želite vrniti, saj veste, da ste od tam prišli.

In tako »tukaj in sedaj« pomeni, da ste na točki, od katere resnično izvirate in od kjer ste resnično prišli in kamor se lahko vrnete.

To pomeni, za vašo celostno spoznanje, za vaše celostno ustvarjenje, za dosego resničnega cilja, za vračanje k cilju, je edinstven način »tukaj in sedaj«.

Iz tega se vidi, da človeku ni osnovni, edinstveni in prioritetni cilj, da se ukvarja s stvarmi, ki so izven njega. To za človeka ni osnovno. Kot smo dejali, odkrivanje cilja se dogaja v »tukaj in sedaj« in ne v »tam in sedaj«. Kajti če »tam« ni vas, se bo našel nekdo drug. Na primer, če nekdo od nekoga išče pomoč, in če te pomoči od tega človeka ne prejme, jo bo prejel od nekoga drugega. To pomeni, za vprašanje o »tam« je poskrbljeno s strani nekoga drugega. Ko pa gre za vprašanje nas samih, moramo biti sami stalno v »tukaj in sedaj« vse dokler ne dospemo do konca, do naše biti. Ko pa dospemo do naše biti, ko smo se vrnili tja kjer resnično smo, ko vemo od kje prihajamo in kje je naš resnični obstoj, torej s tem ko to poznamo, se sedaj lahko vrnemo in se ukvarjamo s »tam in sedaj«. Potem, če želite lahko s »tam in sedaj« pomagate drugemu brez da zgrešite, kajti s »tukaj in sedaj« ste že opravili in ga poznate.

To je tako, kot na primer dva človeka, ki gresta v določen kraj. In od obeh eden pozna pot do tega kraja in zatorej nima potrebe, da sprašuje niti za smer, niti za kraj, saj ve za pot. Ni potrebe da išče. Tako, da ta, ki to pozna in s tem ve koliko časa približno mu bo pot vzela, si lahko privošči razkošje. Lahko se dlje zadrži drugje, saj pot pozna. Ampak ta, ki poti ne pozna in s tem morebitno ne ve koliko časa mu bo pot vzela, ta bo begal. In če si dodatno dovoli še razkošje, češ saj imam čas da ta kraj najdem, lahko izpade, da kljub temu, da je pot mogoče kratka, bo s tem ko ne ve kam naj gre, moral sedaj iskati v vse smeri, levo, desno, nazaj, naprej in bo s tem izgubil pot. In, za razliko od tega, ki pot pozna in je zanj lahko kratka, bo za tega, ki je ne pozna, sedaj izpadla zelo dolga. In tako bo izgubil celo življenje.

Zato mora človek vedeti, da mora najprej živeti »tukaj in sedaj« in šele potem »tam in sedaj«.«

Naj na tem mestu dodam, da Novo s povedanim nikakor ne misli, da moramo zavoljo živenja »tukaj in sedaj« zanemariti naše obveznosti. Kar je mišljeno s tem, da mora človek najprej živeti »tukaj in sedaj« in šele potem »tam in sedaj« je to, da je najbolje, da ves prosti čas posvetimo za »tukaj in sedaj«, ko pa imamo obveznosti katerim se moramo posvetiti, pa seveda preidemo v »tam in sedaj«. In ko smo z obveznostmi opravili, je najbolje, da se zopet vrnemo nazaj v »tukaj in sedaj«. Če živimo na ta način in tudi obveznosti vršimo na ta način, bomo lahko opazili, da se obveznosti zmanjšujejo in čas za »tukaj in sedaj« podaljšuje. In če ta čas zares tako uporabimo, se s tem zvečuje tudi samo pronicanje globje vase.

Jasno pa je, da je tak način živénja človeku, ki nenehno živi v umu, izjemno tuj in težak. Če se samo zamislimo nad običajnim stanjem našega uma, torej uma polnega nemiru in poplave neskončnega toka misli, lahko kaj hitro spoznamo, da je zadržati pozornost v »tukaj in sedaj« nekaj zares najtežjega.

Namreč naš miselni um je izjemno močan in nas ima večino časa pod kontrolo, namesto da bi bilo to ravno obratno. Ali kot pravi modrost »miselni um je koristen sluga, ampak izjemno škodljiv in nevaren gospodar«. Če smo njegov sluga, in večina nas je, nas ta nenehno vodi iz prihodnosti v preteklost in obratno, iz ene aktivnosti v drugo, od ene osebe do druge, iz ene skrbi v drugo, iz ene fantazije v drugo, iz enega problema v drugega in tako naprej ... že samo to povedati je bilo utrujajoče, kakšna nepredstavljiva izguba energije je šele naše nenehno in nepotrebno razmišljanje. In točno miselni um je to, kar človeka stalno črpa energije in ga obenem vodi proč od tega kar mu resnično lahko prinese mir, zadovoljstvo in srečo.

Tako da, kdor se je zares namenil v svoje življenje prinesti miru in zadovoljstva, prej ali slej spozna, da tega ni moč najti izven sebe, saj to zunanje ni odvisno samo od njega in se stalno spreminja, obenem pa to ni resnični vir naše energije, temveč jo tam trošimo.

In prav to vračanje k sebi in spoznanju našega izvora Novo izpostavi kot osnovni namen našega življenja. Na podoben način pa nas Sai Baba povabi k temu, da cilj našega življenja prepoznamo v sebi in ne izven sebe. In sicer, je dejal takole:

»Vselej imejte v mislih, da mora biti vaš cilj to, da živite popolnoma brez agresije: v pomirjenosti sami s seboj, in s tem z vašim sočlovekom in z vašim okoljem.

Vidite in spoštujte Boga v vsem in v vseh ljudeh, in začutili boste kako se vaše življenje spreminja. V vas bosta vstopila sreča in mir, in vse bolj in bolj boste začeli izkušati enotnost stvarstva.

To je mir. To je blaženost. To je izpolnitev vašega življenja, katero ste neuspešno in že dovolj dolgo iskali nekje drugje.«

Zaključek

S tem izjemno čudovitim vabilom nazaj k sebi, pa nas je Sai Baba pripeljal tudi do konca te epizode, ob čemer, pa sem prepričan, da bi vam priporočil tudi, da po zaključku vsaj za nekaj minut resnično posvetite vso svojo pozornost na »tukaj in sedaj«.

Seveda pa, kot sem omenil že prej, je začetek poti k »tukaj in sedaj« lahko izjemno težak, saj nas miselni um nenehno vleče tako navzven, kot proč od trenutnega. Ampak, kot je dejal Novo, večkrat kot um vrnemo nazaj, bolj se ta navada in nemir uma mehča, in vstop v stanje prave prisotnosti postaja vse lažje in bolj dostopno. Zato nikakor obupati, ampak pogumno in z zaupanjem nadaljujmo … korak za korakom … vdih za izdihom ... vse do vdiha vonja resničnega nektarja miru.

Tako pa smo pri koncu. Če imate kakršnokoli vprašanje glede vsebin, katere zajema ta oddaja, ali če bi se o tem kako jih lažje ponotranjiti in zaživeti radi pogovorili z menoj na bolj oseben način oziroma ob tem potrebujete le nekaj podpore, pa vabljeni, da mi pišete na elektronski naslov mitja@nektarmiru.si

Če pa se vam je ta epizoda zdela zanimiva in koristna, pa vas vabim, da epizodo delite z drugimi in jim s tem mogoče pomagate do bolj pogostih trenutkov prisotnosti.

In tako vas tudi danes, v znamenju nektarja miru, pozdravljam z željo po miru.

🎧 Utrinek s poti, prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️

Modreci pravijo, “delo osvobaja, delo je blaženost.”

Medtem, ko globlji del naše biti v tem prepozna resnico, se površinski, miselni del temu želi upreti. Namreč v tem težko najde smisel in zadovoljstvo.

V takem primeru je sledeče lahko v pomoč:

Najprej o blaženosti … če je blaženost stanje svobode, potem vsako dejanje, ki nas kakorkoli osvobodi, neizogibno vodi do večje blaženosti.

In o delu … če delo asociiramo z rokami in roke z držanjem, potem velja, da če želimo nekaj delati, moramo za to najprej osvoboditi roke. To pa pomeni, da moramo vse drugo izpustiti. Tukaj je delo z rokami seveda le simbol za kakršnokoli koristno in potrebno delo, tudi umsko.

Ter končno še o modrosti sami … Ta ima sicer eno samo bistvo, katerega pa je možno prepoznati iz različnih zornih kotov. In en izmed teh je sledeč: vsaka čustvena, miselna in telesna obremenjenost in odvisnost nam jemlje svobodo. Torej dokler se držimo želja, skrbi, strahov, napetosti in podobnega nam to jemlje svobodo in s tem blaženost. Vse to pa je težko kar tako izpustiti.

Ko pa nekaj delamo s pozornostjo, s prisotnostjo, pa s tem vse ostalo nezavedno izpustimo. To pa samo po sebi prinese občutek zadovoljstva in olajšanja.

In bolj, ko k delu pristopamo na ta način, bolj se negativnosti, ki so v nas, čistijo. In kaj drugega je to, kot postopno osvobajanje in s tem vse večja blaženost?

Če se je tudi vas ta utrinek kakorkoli dotaknil, vas vabim da ga delite še s prijatelji in znanci — mogoče jim prav s tem pomagate na njihovi poti do zadovoljstva in miru.

Share

🎧 Epizodo, prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️

V peti epizodi oddaje Nektar miru se bomo prvič srečali z izjemnim modrecem Ošom, ki nam zakon karme predstavi na bolj psihološki način, torej skozi vidik našega duševnega izkušanja posledic naših dejanj. Obenem pa nam Novo razkrije neizmerno kompleksnost karme in zakaj jo je takorekoč nemogoče celostno brati kaj šele zapisati. Ne bodo pa manjkali tudi praktični nasveti v izogib kopičenju negativne karme.

Glavni deli epizode:

• Zakon karme, tokrat predstavljen skozi vidik naše duševnosti ali psihe

• Beleženje posledic naših dejanj

• Zakaj kame ni mogoče v celostno opisati, zapisati, niti brati?

• Praktični primeri vpliva in širjenja karme

• Praktični nasvet za zaščito pred ustvarjanjem negativne karme

Moje ime je Mitja Žibert in bom vaš gostitelj v tej oddaji, katera služi kot vabilo k osebnostni in duhovni rasti.

Viri:

• Novo: Arhiv predavanj in odgovorov na vprašanja

• Osho: The Wisdom of the Sands, 1 del - drugo poglavje

Če se vam je ta epizoda zdela zanimiva in koristna, vas vabim da oddajo delite s prijatelji in znanci — mogoče jim s tem pomagate na njihovi poti.

Share

Angleško verzijo oddaje pa lahko poslušate na www.nectarofpeace.com

Transkripcija epizode

Dobrodošli v peti epizodi oddaje Nektar miru, ki je posvečena deljenju univerzalnih resnic in modrosti, katere so in jih še dandanes učijo veliki učitelji in modreci človeštva.

Z vami sem Mitja Žibert in tudi danes se vam bom pridružil pri odkrivanju teh neprecenljivih znanj, ki nas, če jim le sledimo, vodijo do življenja polnega nektarja miru.

In prav mir je to kar vsi potrebujemo in iščemo.

Pa poglejmo kje ga lahko odkrijemo in zaživimo danes.

Uvod v učenja

V prejšnji četrti epizodi smo se prvič v tej oddaji srečali s pojmom karma. In sicer smo spoznali, da je karma naravni mehanizem, ki neodvisno od nas, skrbi za to, da vsakemu dejanju sledi temu primerna posledica. To je seveda izjemno poenostavljen opis karme, pa vendar služi kot dobra osnova za nadaljnje razumevanje. Obenem pa smo spoznali, da točno te posledice v največji meri vplivajo na to kakšni smo kot posamezniki, kako stvari doživljamo in s čim smo v življenju obdarjeni oziroma česa prikrajšani.

Tako da, karma igra pomembno vlogo v življenju vsakega posameznika in se je zato njenega delovanja, oziroma delovanja karmičnega sistema, zares koristno vsaj zavedati, če ga že ne globje razumeti.

In prav za to boljše zavedanje o karmi in njenem delovanju, nam bosta danes pomagala izjemen novodobni modrec Osho in učitelj Novo, mimo katerega sam seveda ne morem.

Tako da, najbolje da sprostite vse miselne blokade in se mi prepustite, da vas popeljem skozi drugi del spoznavanja tega, kar nas v življenju spremlja tako v dobrem kot v slabem.

Učenja

Ko se na poti spoznavanja resnic o življenju srečujemo z različnimi učitelji, kaj hitro lahko opazimo, da so, vsaj na površju, med njimi lahko vidne velike razlike. In to je opazno predvsem v njihovem načinu podajanja teh resnic in znanj. Tako nam jih nekateri približajo na bolj abstrakten način z govorjenjem o Bogu, ljubezni, ali končni osvobojenosti, medtem ko, se drugi držijo bolj razumskega pristopa, torej človeške psihologije in naših konkretnih vsakodnevnih izzivov. Obstajajo pa tudi taki, ki nam to približajo na oba načina hkrati … in primer takih učiteljev sta prav Osho in Novo.

Tako da, s tem v mislih, poglejmo kako nam Osho, na zelo razumski način, predstavi karmo skozi vidik naše duševnosti oziroma psihe.

In sicer gre za odgovor na vprašanje enega izmed njegovih obiskovalcev, kateri ga je vprašal »Kaj je to zakon karme?«

Osho mu je odgovoril takole:

»V resnici ne gre za zakon kot tak, saj za njim nihče ne stoji kot zakonodajalec. Je pa to po drugi strani nekaj kar je neločljivo povezano s samim obstojem. Je sama narava življenja: kar seješ, to žanješ. Res pa je, da je zapleten, torej ni tako preprost, ni tako očiten.

Da bo bolj jasen, ga poskusite razumeti na psihološki način, saj sodobni um lahko razume le, če je nekaj pojasnjeno na psihološki način. V preteklosti, ko se je govorilo o zakonu karme – ko je o njem govoril Buda in ko je o njem govoril Mahavira – so uporabljali fiziološke, fizične prispodobe. Človek je šel daleč proč od tega, človek se je od tega zelo oddaljil. Zdaj človek živi bolj v psihološkem, zato bo tole bolj koristno:

Vsak zločin proti lastni naravi, prav vsak, brez izjeme, se zapiše v naše nezavedno – VSAK zločin. In kaj je zločin?

Ne zato, ker Manujevo sodišče pravi, da je nekaj zločin – ker to sodišče ni več relevantno; ne zato, ker deset božjih zapovedi pravi, da je nekaj zločin – tudi to ni več relevantno; ne zato, ker neka vlada pravi, da je nekaj zločin – to se namreč nenehno spreminja. Nekaj je zločin v Rusiji, ampak to isto ni zločin v Ameriki. Nekaj je zločin v hindujski tradiciji, in to isto ni zločin po Mohamedovi tradiciji.

Kaj je torej zločin? Obstajati mora univerzalna definicija za to. Moja definicija je: zločin je to kar je v nasprotju s tvojo naravo, kar je v nasprotju s teboj, s tvojo bitjo. In kako prepoznati ta zločin? Vsakič, ko ta zločin storiš, se zabeleži v tvoje nezavedno. Zabeleži se na sledeč način: zabeleži se in ti začne povzročati občutek krivde. Sam do sebe začneš čutiti prezir. Začneš se čutiti nevrednega, čutiti začneš, da nisi tak, kot bi moral biti. Nekaj znotraj tebe otrdi, nekaj v tebi se zapre. Nisi več tako lahkoten kot prej. Nekaj je postalo trdno, ledeno; to boli, prinese bolečino in občutek nevrednosti.

Karen Horney je uporabila dober izraz za opis tega nezavednega dojemanja in spominjanja. Pravi da se to »zabeleži«. To mi je všeč … se zabeleži. Vse kar storiš, to samo sebe samodejno zabeleži. Če si bil ljubeč, se zabeleži da si ljubeč; da ti občutek vrednosti. Če si bil sovražen, jezen, uničujoč, nepošten se zabeleži in ti da občutek nevrednosti. Občutek, da si nekaj kar je nižje od človeka, občutek manjvrednosti. In kadarkoli se čutiš nevrednega, se čutiš odrezano od toka življenja. Kako lahko tečeš s tokom ljudi, ko nekaj skrivaš? Tok je možen samo, ko se razkriješ, ko si na voljo, popolnoma na voljo.

Če si varal svojo žensko in se videval z drugo, s svojo žensko ne moreš biti celostno. To je nemogoče, saj zabeleži; globoko v tvojem nezavednem veš, da si bil nepošten. Globoko v svojem nezavednem veš, da si izdal. Globoko v svojem nezavednem veš, da moraš to skriti, da tega ne smeš razkriti. Če imaš nekaj kar moraš skrivati, če imaš skrivnost pred svojo ljubljeno, bo to pomenilo razdaljo – večja kot je skrivnost, večja bo razdalja. Če je skrivnosti preveč, potem si popolnoma zaprt. S to žensko se ne moreš sprostiti, in tudi njej ne dopustiš, da se ob tebi sprosti, saj tvoja napetost povzroča napetost v njej. Njena napetost pa v tebi povzroča še večjo napetost. In to se nadaljuje ter ustvarja začarani krog.

Da, zabeleži v naši knjigi, v naši biti. Zapomni si, ni nikakršnih knjig, ki naj bi jih vodil Bog: to je bil star način, kako povedati isto stvar. Tvoja bit je ta knjiga. Karkoli si in karkoli storiš se stalno beleži. Ne da to kdo zapisuje; gre za naravni pojav.

Če si lagal, se zabeleži da lažeš. In te laži moraš sedaj ščititi. Za zaščito ene laži pa boš moral povedati tisoč laži, in ponovno za zaščito teh tisoč laži boš moral nadaljevati, nadaljevati in nadaljevati. Postopoma tako postaneš kronični lažnivec. Resnica zate postane nemogoča, saj bo povedati eno samo resnico sedaj nevarno. Vidiš kako gredo stvari skupaj; če poveš eno laž, je s tem povabljenih mnogo novih laži – isto se privlači z istim – in resnica sedaj ni več dobrodošla, saj tema laži ne bo prenesla svetlobe resnice. Tako tudi, ko tvojim lažem ne grozi nobena nevarnost da bi bile razkrite, ne boš mogel govoriti resnice. Če poveš eno resnico, to povabi veliko drugih resnic – enako se privlači z enakim.

Če si po naravi resnicoljuben, ti je zelo težko lagati, četudi samo enkrat, saj te vsa ta resnica ščiti. In to je naraven pojav. Ni nobenega Boga, ki bi vodil knjigo. Ti si knjiga. Ti si Bog, tvoja bit je knjiga.

Abraham Maslow pravi »če storimo nekaj česar se sramujemo, to zabeleži v našo škodo. Če pa storimo nekaj dobrega, pa to zabeleži v naše dobro.«

To lahko gledaš, to lahko opazuješ. Zakon karme ni neka filozofija, neka abstrakcija. Je preprosto teorija, ki pojasni nekaj resničnega znotraj tvoje biti.

Končni rezultat: bodisi se spoštujemo, bodisi se preziramo in se čutimo zaničujoče, nevredne in neljubljene.

Vsak trenutek ustvarjaš samega sebe; v tvoji biti bo vzklila bodisi milina, bodisi sramota – to je zakon karme. Nihče se mu ne more izogniti. Nihče naj ne poizkuša prelisičiti karme, saj je to nemogoče.

Opazuj … in ko enkrat to razumeš, se stvari začnejo spreminjati. Ko poznaš neizogibnost tega, boš popolnoma drugačna oseba.«

V načinu kako je Osho podal to učenje ste lahko opazili, da je označil to kar je podano na primer v desetih božjih zapovedih kot nerelevantno. Ampak to še zdaleč ne pomeni, da je Osho s tem zanikal vrednost in pomen teh zapovedi. Preprosto se je le zavedal, da se je človek od svojega lastnega moralnega kompasa oddaljil tako daleč, da niti ne prepozna več kaj je vse laž, kraja, nasilje in podobno. Zato je želel karmo prikazati z vidika našega notranjega, duševnega izkušanja posledic preteklih dejanj. To pa občutimo prav vsi, kljub temu da sebe le s težavo priznamo kot njihov izvor.

Obenem pa nas je pripeljal do še enega pomembnega ključa za boljše razumevanje delovanja karme. Namreč začarani krog, katerega je Osho izpostavil, predstavlja to, da karmični sistem ne zajema le neposrednih posledic naših dejanj, ampak tudi posledice teh posledic, in tako naprej. Karma je namreč živ proces, ki se nenehno spreminja in odziva.

In prav zato se je, ko smo enkrat v ta krog ujeti, izjemno težko osvoboditi, saj se posledice naših dejanj, brez našega zavedanja in nadzora, lahko širijo neizmerno daleč.

Prav ta del karmičnega delovanja pa nam razloži Novo in obenem nakaže še na izjemno zapletenost samega delovanja karmičnega sistema. In sicer, pravi takole:

»Karma je edinstven pojav v življenju, ki se ga ne da pojasniti, za katerega se ne more pisati knjig saj je nihče v življenju ne more pojasniti. To pa zato, ker ima karma neverjetno veliko širjenje, za katerega ne obstaja način, da se pojasni skozi knjige ali besede, niti v roku desetih let, dvajsetih let … ne obstaja niti način da jo pojasnimo skozi več življenj.

Naj razložim zakaj je to tako.

Na primer, nekemu človeku naredimo zlo. Če sedaj zaradi tega zla trpi samo ta človek, se v tem trenutku lahko vidi, da smo naredili karmo samo do tega človeka. Toliko se vidi in kdor je karmični teoretik ali proučevalec, bo zaključil, da imaš ti karmo samo do tega človeka. Medtem pa, če ima ta človek kateremu smo storili karmo, na primer družino, bo v trenutku ko družina spozna, da je bilo temu človeku storjeno zlo, da je kakorkoli oškodovan ali poškodovan, torej ko bodo za to izvedeli, bo to vplivalo tudi na njih, jih bo to spremenilo. In torej, če vam je, preden je za to izvedela družina, ta ki zna brati karmo, dejal da smo storili karmo samo do te osebe, bo sedaj ta isti človek, če karmo zares zna brati, videl da ta karma ni več ista, ampak se je sedaj razširila še na družino ... sedaj zaradi tega trpijo še žena, otroci in tako naprej. In če gremo tako še naprej … na primer, če zaradi te karme sedaj ta oseba ni več ista in s tem ne more pomagati svojim otrokom, na primer otrokom ne more omogočiti šolskih knjig, se bodo sedaj otroci pritoževali da nimajo knjig ker oče nima denarja … in tako se ta karma razširi na otroke. Ti pa bodo zaradi tega sedaj delali karmo še do drugih. Namreč, ker otroci v tem primeru nimajo zavedanja kdo je v resnici kriv, bodo krivili očeta, češ zaradi njega nimam knjig, in bodo zaradi svoje tegobe vplivali na druge otroke.

Zato želim povedati, da je karma edinstveni pojav, ki se v življenju ne more kontrolirati.

Kar mora človek vedeti je to, da to ali bo njegova akcija dobra ali slaba, ni odvisno od njega. In kaj pa potem je odvisno od človeka? To kar je odvisno od človeka je, da se zaveda da ni potrebe po tem da sproži akcijo (ampak za to se mora priti do zadostne zavesti), ali da če se že odloči za akcijo, da ve da mora postati žrtev različnih posledic. Tega se mora zavedati. Ni pomembno koliko je dober, naj bo guru, svetnik ali karkoli že, če stori neko akcijo to lahko povzroči raznoliko škodo pri njem ali pri drugih. Ni garancije. Zato velja, da se mora človek naučiti, da ima lahko nadzor samo nad samim seboj. Kontrole nad drugimi ne more imeti. In nikoli ne more z ničemer zagotoviti, da bo lahko napravil druge ljudi ali srečne ali nesrečne, kajti vsak reagira na dejanje na osnovi svoje lastne svobodne volje.

Naj tukaj ponovno poudarim, da je karma v osnovi živ proces, ki se lahko v vsaki situaciji razširi ali spremeni in da prvotno dejanje ni dovolj, da se pride do zaključka, da je to dejanje povzročilo toliko in toliko karme.«

Ob tem Novotovem nauku, pa naj še sam posebej opozorim na izjemno pomemben del karme … in sicer to, da čeprav naša dejanja izbiramo sami, posledice ostajajo izven naše kontrole. Torej, če z dejanjem ki izhaja iz naše lastne volje nekoga na primer spravimo v slabo voljo, smo si v odnosu do njega napravili negativno karmo. In če ta potem zaradi te slabe volje škoduje drugemu, gre ta škoda prav tako na naš negativni karmični račun. In potem tudi ti, ki so bili posredno oškodovani, prav tako lahko s to negativnostjo nadaljujejo … in tudi vse to gre na naš karmični račun. Tako da si potencialno lahko iz še tako navidezno nedolžnega dejanja, preko posledic, ki so izven našega nadzora, nakopljemo izjemen negativni karmični dolg. To je seveda v primeru, da so posledice negativne. Če pa so te pozitivne, pa prav tako dodajamo na naš karmični račun, vendar v tem primeru s pozitivno karmo. Oziroma, kot je bilo omenjeno v prejšnji epizodi, si s tem zmanjšamo negativni del naše karme.

In točno s tem, ko nimamo kontrole nad posledicami naših dejanj, velja tudi to, da v življenju ne obstaja garancija da bo eno dejanje, ne glede na to kako dobro je, pustilo samo dobre posledice, saj je to odvisno od karme drugega. In ta izjemno pomemben del razumevanja delovanja karmičnega sistema je Novo obelodanil na naslednji način:

»Če napraviš dobro karmo, bo pri teh, ki željo dobroto, to vzbudilo dobro karmo. Obstajajo pa ljudje, ki si, kljub temu da narediš dobro karmo, ne želijo dobre karme saj so naklonjeni slabi karmi. In ti bodo, v tem primeru, začeli delovati proti dobri karmi s slabo karmo.

Na primer, nekdo bo naredil dobro delo, ki pa nekomu drugemu ne bo odgovarjalo, in se bo ta zaradi tega zjezil in bo sedaj od tega dobrega dela povzročil negativno posledico. Če pa obratno to dobro delo nekomu odgovarja, bo ta sprožil pozitivno posledico.

Vzemimo primer kriminalca in poštenega človeka. Če se kriminalec želi ukvarjati z nepoštenim delovanjem, pošten človek pa s poštenim delovanjem, bo v primeru, ko nekdo stori nekaj dobrega, to za dobrega sprejemljivo, za kriminalca pa ne. In ker to dobro ni zanj, bo ta sedaj pričel z dejanji katera so še bolj občutno negativna, lahko celo z ubijanjem. In to samo zato, da lahko zadrži svoje kriminalne namere.

Ali povedano drugače - dober človek išče družbo dobrih ljudi, medtem ko, slab človek ali kriminalec ne išče družbe dobrih ljudi. Ta si želi svoje kriminalne družbe, saj z družbo dobrih ni zadovoljen. Ve namreč, da mu dobri človek ne bo dovolil da nadaljuje kot kriminalec. Ta bo raje uničil dobrega človeka, samo zato, da lahko nadaljuje svoje nepošteno življenje.«

S tem, ko je pojasnil, da je reakcija na naše dejanje pri drugih odvisna od njihove karme, pa nas je obenem, posredno, Novo povabil tudi k temu, da smo v življenju izjemno pazljivi kakšno družbo si izbiramo … saj tudi ta v veliki meri vpliva na oblikovanje naše lastne karme. Ali kot je dejal Osho, isto se privlači z istim.

In ko to današnje učenje enkrat zares ponotranjimo, bomo začeli opažati, da, razen če druge osebe zares dobro ne poznamo, pa še to ni garancija, zares nimamo kontrole nad tem kako se bo druga oseba na naše dejanje odzvala. In tako nikoli ne moremo vnaprej vedeti kakšen tok posledic bo naše dejanje sprožilo. In prav s tem delom karmičnega delovanja v mislih, vas vabim, da ponovno poslušate prvo epizodo, kjer Novo poda tri ključne korake za živénje. Ti koraki so namreč brez tega razumevanja karme lahko slišati dokaj nesmiselni ali celo brezsrčni. Ampak s tem znanjem, bo sedaj jasen tudi razlog zakaj je Novo podal te tri korake in kako nas, če jih uspemo upoštevati, nenehno ščitijo pred možnostjo ustvarjanja negativne karme.

Za dodatno zaščito pred ustvarjanjem negativne karme, pa je Novo ponudil še en praktičen način. In sicer je predlagal, da se potrudimo za to, da osebo s katero smo v stiku, vselej pustimo v boljšem stanju, kot je bila pred tem.

Zaključek

Tako, pa smo pri koncu drugega dela o karmi. Tu pa moram dodati še to, pa mi ljudje včasih potožijo, da je vse to preveč zapleteno in da se ne morejo s tem toliko ukvarjati ali o tem toliko razmišljati.

Moj odgovor na to pa je, da dokler se trudimo živeti pravično in moralno in vsak dan skušamo pri sebi opaziti kje še vedno grešimo ter potem te navade ali reakcije vse bolj opuščamo, se s podrobnejšim razumevanjem karme načeloma niti ne potrebujemo ukvarjati … karma namreč deluje neodvisno od nas in našega razumevanja. Je povsem naravni in praktični mehanizem, ki skozi celo stvarstvo nenehno skrbi za ravnovesje. In preko tega vsakogar, ki v tem stvarstvu kakorkoli in pri komurkoli povzroči neravnovesje, prej ali slej pripelje do tega, da ta sam storjeno neravnovesje povrne nazaj v ravnovesje – tako preko dobrega, kot preko bolečine.

Da pa lahko to vračanje k ravnovesju sami vse bolj doživljamo kot dobro namesto boleče, pa nam je vsak dan dana možnost in zmožnost, da namesto živénja po Karmi izberemo živénje po Dharmi. In sicer, korak po korak … spoznanje do spoznanja … vse do tega, da lahko končno okusimo resnično sladkobo nektarja miru.

—

Če se vam je epizoda zdela zanimiva in koristna, pa vas kot po navadi vabim, da jo na ustreznih mestih všečkate, pustite komentar ali še bolje da epizodo delite z drugimi in jim s tem mogoče pomagate do izbire boljšega načina živénja.

Za obvestila o objavah novih epizod pa vabljeni k brezplačni prijavi na spletni strani www.nektarmiru.si

V primeru pa, da imate kakršnokoli vprašanje glede vsebin, katere zajema ta oddaja, ali če bi se o tem kako jih lažje ponotranjiti in zaživeti radi pogovorili z menoj na bolj oseben način oziroma ob tem potrebujete le nekaj podpore, pa vabljeni, da mi pišete na elektronski naslov mitja@nektarmiru.si

In tako vas tudi danes, v znamenju nektarja miru, pozdravim z željo po miru.

🎧 Utrinek s poti, prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️

Za človeka, katerega zavest je ujeta v zunanjem in površinskem,
to je svetu in čutnih dražljajih ter zadovoljstvih,
je ključnega pomena, da prične z aktivnim samoopazovanjem in spoznavanjem resnic.

S tem naredi pomembne korake k samospoznavanju,
in postopnemu čiščenju telesa, uma in čustev.

In ko se um dovolj očisti in s tem umiri, zavest intuitivno začne prodirati v drugo smer,
torej proč od svetovnega in površinskega.

In takrat človek prvič začuti in prepozna
kam ga v resnici vodi ta novo odkrita smer,
in kam ga že ves čas kliče srce.

To kar začuti in prepozna, je namreč pot nazaj k sebi.
Nazaj domov.

Če se je tudi vas ta utrinek kakorkoli dotaknil, vas vabim da ga delite še s prijatelji in znanci — mogoče jim prav s tem pomagate na njihovi poti do zadovoljstva in miru.

Share

🎧 Epizodo prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️

V četrti epizodi oddaje Nektar miru se bomo podali v svet karme, ki predvsem v zahodnem svetu, velja za del vzhodnjaških religij ali celo kot nekaj mističnega ali eksotičnega. Ampak, kot bomo lahko spoznali, je karma ali posledičnost nekaj kar velja vse nas, ne glede na to kje živimo in kateri religiji ali kulturi pripadamo.

Glavni deli epizode:

• Pomen besede karma

• Kdaj našim akcijam neobhodno sledijo posledice?

• Dobra, slaba in mešana karma

• Ozadje vsega kar smo in kar imamo

• Poznavanje karme, kot naravnega zakona, vodi do lažjega življenja

Moje ime je Mitja Žibert in bom vaš gostitelj v tej oddaji, katera služi kot vabilo k osebnostni in duhovni rasti.

Viri:

• Novo: Arhiv predavanj in odgovorov na vprašanja

• Satya Sai Baba: Knjiga Sai Baba govori Zahodu

• Swami Vivekananda: Complete Works of Swami Vivekananda - Volume 1: Karma-Yoga

• Swami Sivananda: Understanding Karma

Če se vam je ta epizoda zdela zanimiva in koristna, vas vabim da oddajo delite s prijatelji in znanci — mogoče jim s tem pomagate na njihovi poti.

Share

Za poslušanje v angleškem jeziku www.nectarofpeace.com

Transkripcija epizode

Dobrodošli v četrti epizodi oddaje Nektar miru, katera je posvečena deljenju univerzalnih resnic in modrosti, katere so in jih še dandanes učijo veliki učitelji in modreci človeštva.

Z vami sem Mitja Žibert in tudi danes se vam bom pridružil pri odkrivanju teh neprecenljivih znanj, ki nas, če jim le sledimo, vodijo do življenja polnega nektarja miru.

In prav mir je to kar vsi potrebujemo in iščemo. Pa poglejmo kje ga lahko odkrijemo in zaživimo danes.

Uvod v učenja

V prejšnji epizodi smo spoznali, da ima Dharma, torej pravičnost ali zbir kozmičnih zakonov, samo eno plat, kar pomeni, da delovanje po Dharmi ne pušča posledic. To pomeni, če na primer ne kradem, ne bo posledic. Enako velja tudi v primeru, ko se s posledicami svojih preteklih dejanj soočim in jih poravnam po principu delovanja po Dharmi, torej tudi v tem primeru ostanem brez posledic ter obenem ne ustvarjam novih.

Naj tu dodam, da če niste poslušali prejšnje, tretje epizode ali če vam je pojem Dharma nepoznan, bo dobro da najprej poslušate tretjo epizodo, saj ta prestavlja pomembno podlago za današnjo vsebino, in sicer za tisto drugo plat življenja, to je živénje izven Dharme.

In kaj je torej ta druga plat življenja, ki nas vse zajema in se vsakogar tiče … kaj je ta tolikokrat poudarjena posledičnost, ali z drugo in bolj univerzalno besedo, karma?

Tega pojma, se pravi karme, se bomo dotaknili danes, na upam da čimbolj razumljiv način. In skozi to nas bodo vodili učitelj Novo, avatar Satya Sai Baba, švami Vivekananda in švami Šivananda.

Ker pa se vsebine, katere pokriva ta oddaja, večinoma v nas veliko bolje usedejo, ko se ne preobremenimo s preveč informacijami hkrati, želim dolžino epizod ohranjati znotraj določenega časovnega okvira. Tako, da bom, s tem v mislih, pojasnitev pojma karma in samega karmičnega delovanja razdelil na več krajših epizod.

Obenem, bi pa za zares najboljšo izkušnjo poslušanja in globljega razumevanja vsebine predlagal še to, da med poslušanjem same vsebine ne skušate analizirati ali se truditi podanega miselno razumeti. Namesto tega skušajte poslušati s sproščenostjo ter s čim bolj odprtim umom in srcem. Ta univerzalna znanja sicer pronicajo v naše nezavedno v vsakem primeru, ampak s tem, ko smo med prejemanjem čimbolj sproščeni to seže globje, ter nas s tem hitreje pripelje do dejanskega, ne zgolj intelektualnega, razumevanja.

S tem pa se kar podajmo, in sicer tokrat v nekoliko bolj zapleten svet karme.

Učenja

Preden sploh lahko govorim o karmi in njenem delovanju, je nujno izpostaviti dejstvo, da predvsem v zahodnem svetu besedo karma povezujemo z določenimi religijami in nas to torej niti toliko ne zanima, oziroma smo mnenja, da se nas to ne tiče. Zato sem v prejšnji epizodi raje uporabil besedo posledičnost. Kajti vsak človek, ne glede na to kje na svetu živi in kateri religiji ali kulturi pripada težko zanika, da posledice njegovih dejanj nanj ne vplivajo. To bi bilo namreč isto, kot če bi na primer kristjan trdil, da če da prst v vrelo vodo to nanj ne bo vplivalo, kajti karma, kot posledičnost, velja samo za hindujce, budiste in pripadnike podobnih religij. Zato je dobro, da že na samem začetku odpravimo prepričanje, da je karma nekaj eksotičnega ali nekaj kar velja samo za določeno skupino ljudi. Posledičnost ali karma je nekaj kar se tiče prav vsakogar in vsega kar obstaja v materialnem svetu.

Namen teh nekaj epizod o karmi je torej, da skupaj bolje spoznamo ta univerzalni zakon narave in sami pri sebi prepoznamo njegovo delovanje in njegov vpliv na nas in naše življenje. S tem pa si lahko znatno olajšamo shajanje z raznovrstnimi težavami in obenem svoje življenje popeljemo do vse večjega notranjega miru in zadovoljstva.

Da pa nam sama beseda karma ne bo tako tuja in v napoto, pa jo, tako kot ostale besede, lahko prevedemo, in sicer beseda karma v prevodu pomeni “akcija” ali “delovanje”.

In kot prvo učenje današnje epizode bom delil besede Satya Sai Babe, ki nam karmo, na zelo preprost način, predstavi takole:

“Vse kar delate ima posledice. Če delate dobro, so posledice dobre; če delate slabo, bodo posledice slabe. To učenje je preprosto in ga lahko preverimo povsod. Če kuhate s slabimi sestavinami, bo tudi jed slaba. Če niste pozorni na čas kuhanja in se hrana prismodi, boste morali vse zavreči ali pa boste imeli zelo neokusno jed. To je učenje karme: kakor deluješ, tako boš živel. Nič skrivnostnega, strašljivega ali nejasnega ni v tem. Ta zakon vzroka in posledice lahko opaziš v celotnem stvarstvu. Zatorej ni čudno, da določa tudi tvoja lastna dejanja.”

In res, karma dejansko določa oziroma vpliva tudi na naše vsakodnevno delovanje, saj je to pogojeno s strani posledic naših preteklih dejanj. Povedano drugače, naše delovanje, vedenje, odzivi, reakcije, občutja in ostalo je odvisno od tega kako smo sami v preteklosti delovali in živeli.

Ob tem pa je potrebno posebej izpostaviti, da besede kot so akcija, delovanje, dejanje, delo in podobno, ne veljajo zgolj za naše fizične aktivnosti. Ko je govora o karmi to velja tudi za naše misli in besede. Torej tudi vsaka misel pusti posledice. In prav tako, vsaka beseda pusti posledice.

To pa se prepozna tudi na primer v krščanski molitvi, ki se prične takole: »Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanjih, mnogo dobrega opustil in slabega storil.«

In prav to grešenje, kot naša akcija vodi do posledic, katere potem sami občutimo kot bolečino ali trpljenje. Ali povedano drugače, naše akcije katerih posledice kasneje občutimo, skupaj tvorijo karmo.

Karma pa ne pomeni samo negativnih dejanj in posledic, torej grešenja in trpljenja. To je le en tip karme. Obstaja seveda tudi dobra karma. To pa nam učitelj Novo pojasni takole:

»Če akcija izzove ali prinese zlo oziroma slabo, se s tem dela slaba karma. Če akcija izzove ali prinese dobro se s tem naredi dobra karma. Če pa akcija izzove, nekje dobre in nekje slabe posledice, se s tem naredi nekoliko dobre in nekoliko slabe karme.

Če je bilo napravljeno več slabe kot dobre karme, se bo dobra karma izničila s slabo in ostal bo preostanek slabe karme, kar pomeni, da kot rezultat zopet ostane slaba karma. Če pa obratno neko dejanje ustvari več dobre kot negativne karme, se bo z dobro izničila slaba in ostanek bo dobra karma.

Zato se je potrebno zavedati, da vsak ki sproža akcijo, in ker vsaka akcija pušča posledice, dela karmo. Torej vsak dela karmo. Ne gre namreč tako, da nekdo ustvarja akcijo drugi bo pa za to odgovarjal. To ne gre. Vsak, ki sproži akcijo, se mora soočiti z eno od treh posledic: ali z dobro karmo, ali s slabo karmo, ali mešano, torej dobro in slabo karmo. Te posledice so neizbežne, ena od njih se mora zgoditi.«

Posledice naših dejanj, pa so večinoma bolj daljnosežne, kot si to lahko predstavljamo. In sicer, karmični sistem, kot vzrok in posledica, določa to, kakšni ljudje smo kot posamezniki, s čim smo obdarjeni in česa prikrajšani, kje in v kakšnih okoliščinah se v življenju nahajamo in tudi to kako se na vse to skozi vsak dan odzivamo.

Prav o tem pa bom delil kratek izsek iz učenja, ki ga je podal švami Vivekananda, oziroma ga je verjetno preko njega podal njegov učitelj in guru Šri Ramakrišna. Dejal pa je takole:

“Beseda karma izhaja iz jezika Sanskrt, in sicer iz besede kri, kar pomeni "delovati"; vsakršno delovanje je karma. Tehnično ta beseda pomeni tudi posledice dejanj. V povezavi z metafiziko to lahko označuje učinke, katerih vzroki so naša pretekla dejanja.

Vse to določa karma, delovanje. Nihče ne more česa dobiti, če si tega ni zaslužil. To je večni zakon. Včasih se nam morda zdi, da temu ni tako, vendar se časoma o tem prepričamo.

Človek se lahko vse življenje trudi obogateti; lahko prevara na tisoče ljudi, a na koncu ugotovi, da si bogastva vseeno ni zaslužil, in njegovo življenje mu postane breme in nadloga.

Tako tudi lahko kopičimo stvari za naš fizični užitek, vendar je resnično naše le tisto, kar smo si zaslužili. Nevednež bo lahko kupil vse knjige tega sveta, in bodo te krasile njegovo knjižnico; a prebral bo lahko le tiste, katere si zasluži prebrati – in to zaslugo določa karma.

Naša karma določa, kaj si zaslužimo in tudi kaj lahko ponotranjimo. Sami smo odgovorni za to, kar smo; in karkoli si želimo postati, imamo moč, da to tudi postanemo. Če je to kar smo danes posledica naših preteklih dejanj, potem nedvomno sledi, da karkoli želimo biti v prihodnosti, je to lahko oblikovano z našimi dejanji v sedanjosti – in zato moramo vedeti kako pravilno delovati.”

Na tako jasen in praktičen način nas švami Vivekananda povabi k razmisleku o tem, da to kar smo, takšni kot smo, torej naše telo, misli in čustva, in s tem karakter, zdravje, vedenje in podobno, kot tudi vse to kar imamo ali kar izkušamo, ni nič drugega kot le posledica naših preteklih dejanj - in te se javljajo tako pozitivne kot negativne – vedno pa kot odgovor na naš pretekli način živénja.

Zato se je vselej, ko se nad čim pritožujemo, dobro spomniti na to, da smo sami tvorci naše usode … torej vsega preteklega, vsega trenutnega in s tem seveda tudi vsega prihodnjega.

In izjemnega pomena za vsakogar izmed nas je, da se nenehno učimo kako se s težavami srečati na pravi način – in tu nas zopet potrpežljivo pričaka živénje po Dharmi.

Namreč z upoštevanjem znanja o Dharmi ali pravem načinu živénja, se lahko že vnaprej obvarujemo pred nepotrebnimi negativnimi posledicami. To znanje pa lahko pride v obliki našega lastnega uvida ali pa preko učenj in modrosti drugih … v obeh primerih pa upoštevanje tega pomeni znak inteligence. Torej, upoštevanje tako v mislih, v besedah kot tudi v dejanjih.

Žal pa praksa kaže, da se velikokrat ljudje naučimo pravega delovanja šele skozi močno bolečino ali trpljenje.

In to je Satya Sai Baba izpostavil na naslednji način:

»Nekateri so tako zaslepljeni, da jih lahko spremeni le izkušnja. In to je tudi pomen modrega reka: »karma slepemu omogoči videti.«

Prav v tem pa leži del razloga za to da se, tudi v učenjih, navadno izpostavlja bolj negativni tip karme, saj ta izhaja iz našega negativnega delovanja, katerega pa je vsekakor dobro odpraviti in katerega posledice vsak posameznik občuti kot takšno ali drugačno obliko nelagodja oziroma trpljenja. Medtem, ko tistih lepih in prijetnih stvari v življenju ne dojemamo kot problematične in se zato z njimi navadno ne potrebujemo ukvarjati.

In tako je na problem negativnega delovanja in posledice le-tega Novo opozoril z naslednjimi besedami:

»V karmi ne obstaja niti najmanjše delo, kateremu ne sledi nadaljevanje. To pomeni, karkoli storiš ima to takoj še drugi del … torej ne konča se s samim dejanjem, ampak dejanju takoj sledi obvezanost in odvisnost, v vsaj v tolikšni meri kot je bilo samo dejanje.

Karma pomeni odvisnost, in sicer to kar delamo neobhodno povzroča posledice – in to se imenuje odvisnost. Karma je najmanj dvojnost, kar pomeni, če človek s svojo individualno voljo sproži akcijo, kar pomeni nespoštovanje Dharme, človek greši. Zakaj je temu tako?

Če živite po Dharmi, posledic ne nosite. Če pa se živi po karmi, torej po človeški volji, po človeški želji, če se živi po tem da človek sproža akcije, tedaj ta ustvarja karmo.

Ali povedano drugače, vse kar je storjeno izven Dharme, in vse kar se dela po človeški volji pomeni da je pričeto izven Dharme. Kajti če živiš po Dharmi ni potrebe po angažiranosti, saj ti je vse dano. Torej, ko sprožiš akcijo, ali drugače, ko ne spoštuješ Dharme, takrat ustvarjaš posledice, oziroma karmo in karma je nekaj kar ni potrebno, da se ustvarja.

Zakaj? Ker vas dela nesvobodne in odvisne od posledic.

Karmo ustvarjamo sami, medtem ko so posledice ločene od nas … te nam vračajo, oziroma v narekovajih »nas kaznujejo« kot posledice naših dejanj.«

Ob tem pa bom dodal dva komentarja.

In sicer, ko je Novo dejal da »če živiš po Dharmi ni potrebe po angažiranosti, saj ti je vse dano« … je s tem mišljeno to, da naša angažiranost izhaja iz našega nemiru, ki pa je tudi karmična posledica. Namreč, ko ste zares v miru, boste opazili da potrebe po angažiranosti ni. In vse kar zares potrebujemo nam namreč samo pride naproti … tako to kar moramo vrniti, kot to kar moramo prejeti. Oboje pa vselej kot posledica naših preteklih dejanj, torej karme.

In bolj ko živimo po Dharmi, bolj v sebi občutimo pomirjenost in zavedanje, da dejansko vse pride ob svojem času in s pravim namenom. S tem pa same po sebi vse bolj in bolj pominejo tudi želje po angažiranosti, saj samo življenje postaja vse lažje, preprostejše in vse bolj polno zadovoljstva ter miru. In to ni idealizem, to je dejanska izkušnja takšnega pristopa k življenju.

Drugo, kar je tukaj pomembno izpostaviti, pa je da se moramo ob Novotovih besedah »karmo ustvarjamo sami, posledice pa so ločene od nas«, zavedati, da to pomeni, da dejanja, katera pričenjamo po lastni volji, so dejanja za katera smo se odločili ali jih izbrali sami. Po drugi strani pa po samih dejanjih mi sami nimamo več izbire glede posledic teh dejanj ... torej nimamo vpliva na to kdaj, na kakšen način in v kolikšni meri se bomo s posledicami naših dejanj srečali.

Ampak ne glede na to, se moramo vseeno zavedati, da posledice neobhodno sledijo … vsakemu dejanju in za vsakogar. In za ta drugi del našega delovanja, namesto nas, v celoti in popolnosti skrbi tako imenovani karmični sistem.

Zato je izjemnega pomena, da dokler živimo po lastni volji, da se čim bolj zavedamo tudi delovanja tega naravnega zakona karme. S tem v mislih, pa bi za konec dodal še nekaj vzpodbudnih besed s strani velikega švamija Šivanande, ki pravi takole:

“Kapitan parnika, ki ima mornarski kompas, znanje o morju, pomorskih linijah in oceanskih tokovih lahko gladko pluje. V nasprotnem primeru, pa bo njegov parnik nemočno zanašalo sem in tja in bo uničen ob udarcu v ledeno goro ali čer. Prav tako, v oceanu tega življenja, moder mornar, ki ima podrobno znanje o zakonih karme in narave, lahko gladko pluje in pozitivno doseže cilj življenja. Z razumevanjem zakonov narave, lahko oblikuješ svoj karakter kakorkoli želiš. In en izmed velikih zakonov narave je ta, da “kar človek misli, to postane””.

Zaključek

Ob tej Šivanandini prispodobi mornarja, ki že sama po sebi služi kot pomemben opomnik v našem vsakodnevnem plutju skozi življenje, pa bi sam dodal še to, da se pri srečanju s pojmom karma velikokrat, nasploh v zahodnem svetu, zaletimo v dvom o celotni pravičnosti samega karmičnega sistema. Nemalokrat namreč trpimo in doživljamo stvari, za katere dejansko ne moremo verjeti, da so posledica naših lastnih dejanj. In prav na ta dvom bom poizkusil odgovoriti v naslednji epizodi, zato lepo vabljeni tudi k poslušanju prihodnje epizode.

Preden pa vas pozdravim, bi vas pa rad ponovno spomnil, da v primeru da česa niste dobro razumeli naj to ne predstavlja problema ali misli da to ni za vas. Kot rečeno, ta znanja pronicajo v nas za vsakega na različen način in ob različnem času. Lahko pa, če želite epizodo poslušate večkrat … opazili boste lahko, da se vsakič pojavi kak nov utrinek globljega razumevanja. Tako da potrpežljivost in volja po nadaljevanju sta tukaj bistveni. Namreč, vse dokler nadaljujemo, korak za korakom, ne bo nič izgubljenega. To kar vam je razumljivega ponotranjite, uporabite, preostalo pa pustite, da vam pride naproti, ko bo za to pravi čas. Torej, korak za korakom, utrinek za utrinkom.

Tako! Karkoli dobrega ste odnesli od te epizode, to verjetno pomeni dobro karmo kajne?😊 Če se vam je epizoda zdela zanimiva in koristna, vas vabim, da jo na ustreznih mestih všečkate, pustite komentar ali še bolje da epizodo delite z drugimi in jih s tem mogoče obvarujete pred kopičenjem negativne karme. Za obvestila o objavah novih epizod pa vabljeni k brezplačni prijavi na spletni strani nektarmiru.si

V primeru, da bi se pa radi soočanja z lastno karmo lotili z menoj na bolj osebni način, ali če imate kakšno drugo vprašanje glede vsebin katere zajema ta oddaja, pa vabljeni, da mi pišete na elektronski naslov mitja@nektarmiru.si

In tako vas tokrat v znamenju nektarja miru pozdravljam z željo po miru.

🎧 Utrinek s poti, prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️

V življenju je potrebno prepoznavanje tega kaj nas vodi v večji notranji mir oziroma kaj nas vodi proč od tega.

In če to prepoznavanje upoštevamo se samo po sebi zvečuje in sčasoma začnemo lažje in hitreje prepoznavati kaj in v kolikšni meri nam kakšna stvar prinese oziroma kaj to za nas in za druge pomeni. Torej, ne samo tisto dobro, ampak tudi kakšne odgovornosti, dolgove, tveganja, in ostale posledice lahko naša angažiranost v tem prinese.

Namreč, četudi se zdi da nam bo to kar želimo prineslo več miru in zadovoljstva, lahko s tem jasnejšim prepoznavanjem že vnaprej vidimo ali ne bo to v resnici prineslo le več nemiru, nezadovoljstva in skrbi. Povedano drugače, razvijamo sposobnost, da že vnaprej prepoznamo ceno, ki jo bo za to kar želimo potrebno plačati in ali je to zares vredno.

In sčasoma, ko se to prepoznavanje zvečuje, neobhodno stvari, ki ne vodijo do večjega miru oziroma s katerimi povzročamo ali ostajamo v nemiru, postopoma in same od sebe odpadajo.

Tako da z jasnejšim prepoznavanjem, s širšim zavedanjem vse bolj ohranjamo in se odločamo samo za stvari, ki vodijo do večjega notranjega miru. Ostalo odpada.

Izjemnega pomena pri tem pa je, da se od stvari, katere smo v preteklosti vzljubili ali k njim stremeli, znamo odvezati. To pomeni, da ko na primer interesi, predmeti, tudi odnosi in podobno, naravno pominejo, da tega ne obžalujemo ali z našo navezanostjo ohranjamo.

To prepoznavanje, izbiranje in opuščanje, so torej pomembni in povsem naravni koraki na poti do vse večjega notranjega miru.

Če se je tudi vas ta utrinek kakorkoli dotaknil, vas vabim da ga delite še s prijatelji in znanci — mogoče jim prav s tem pomagate na njihovi poti do zadovoljstva in miru.

Share

🎧 Epizodo prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️

V tretji epizodi oddaje Nektar miru se bomo poglobili v pojem Dharma ali pravičnost. Dharma, kot bistvo pravega načina živénja, je namreč ključna na poti k miru, zadovoljstvu in svobodi. V živénje po Dharmi pa nas tokrat popeljejo trije veliki učitelji, in sicer avatar Satya Sai Baba, veliki modrec Jiddu Krishnamurti in sedaj že znani učitelj Novo.

Glavni deli epizode:

• Pomen besede Dharma

• Živénje brez puščanja posledic

• Primeri pravega načina živénja

• Pomen potrpežljivosti

• Pomen religioznosti in vedenja

• Molitev kot del odgovornosti

Moje ime je Mitja Žibert in bom vaš gostitelj v tej oddaji, katera služi kot vabilo k osebnostni in duhovni rasti.

Viri:

• Novo: Arhiv predavanj in odgovorov na vprašanja

• Satya Sai Baba: Knjiga Sai Baba govori Zahodu

• Jiddu Krishnamurti: Peti javni govor, Colombo 27. Januar 1957

Če se vam je ta epizoda zdela zanimiva in koristna, vas vabim da oddajo delite z drugimi in jih s tem mogoče usmerite k živénju po Dharmi.

Share

Povezava do pubikacij v angleškem jeziku www.nectarofpeace.com

Transkripcija epizode

Dobrodošli v tretji epizodi oddaje Nektar miru, ki je posvečena deljenju univerzalnih resnic in modrosti, katere so in jih še dandanes učijo veliki učitelji in modreci človeštva.

Z vami sem Mitja Žibert in tudi danes se vam bom pridružil pri odkrivanju teh neprecenljivih znanj, ki nas, če jim le sledimo, vodijo do življenja polnega nektarja miru.

In prav mir je to kar vsi potrebujemo in iščemo. Pa poglejmo kje ga lahko odkrijemo in zaživimo danes.

Uvod v učenja

Če smo se v prvi epizodi dotaknili treh praktičnih korakov za približevanje k pravemu načinu življenja, bomo danes govorili prav o samem bistvu, ki celostno zajema tak način življenja in katerega le del so bili ti uvodni trije koraki. In sicer, bomo govorili o zakonitostih življenja in pravičnosti.

In ne glede na to ali se smatrate za ateista ali vernika, ne glede na kateri religiji ali duhovni tradiciji mogoče sledite, in ne glede na to kje živite in del katere kulture ste, te zakonitosti veljajo za vsakogar in za vse kar obstaja v materialnem svetu, tako da jim lahko rečemo tudi kar univerzalni ali kozmični zakoni oziroma Dharma.

Beseda Dharma prav tako kot na primer besedi Shanti in Amrita izhaja iz starodavnega jezika Sanskrta. Koren same besede pomeni oporo ali podporo in vzdrževanje iz česar pa sledi nekaj kar je podano in stabilno. In s tem se sama beseda Dharma prevaja kot dolžnost, zakonitost, ali pravičnost.

Da pa nas popeljejo v živénje po Dharmi pa bomo danes vzeli učenja treh velikih učiteljev, in sicer bodo z nami Avatar Satya Sai Baba, veliki modrec Jiddu Krishnamurti in seveda sedaj že znani učitelj Novo.

Učenja

Pa začnimo kar z Novom, ki nas v svet Dharme popelje takole:

“Sprva je bilo vse narejeno tako da je lahko … in vse je bilo lahko. Vsem je bila zavest lahka, razumevanje lahko, uvidi lahki … vse je bilo lahko. Prvotno življenje je bilo lahko tako za zavedanje, razumevanje, kot za živénje zgolj preko uvidov … in takšen način živenja se imenuje Dharma.

Beseda Dharma pomeni tudi božji zakoni ali zbir zakonov, ki ne povzročajo problemov, če se po njih živi. Torej, s takšnim načinom živenja se problemi ne ustvarjajo, vse je lahko, radostno in prijetno.

Tako da, besedo Dharma lahko pojmujemo tudi kot božansko življenje, pravično življenje ali življenje oziroma obstoj brez grešenja.

Neupoštevanje zavesti, razumevanja in uvidov se imenje grešenje ali ustvarjanje posledic.

Kar pomeni, če se živi po Dharmi se posledice ne ustvarjajo … in obratno, če se ne živi po Dharmi, se ustvarjajo posledice.

To je nekako tako kot ko gre človek po poti, ki je umazana ali čista … Dharma pomeni, da če se ne želiš umazati, pojdi po čisti poti … to pomeni da če greš po čisti poti, za nič ne odgovarjaš, ne nosiš posledic. Torej pozoren si na to da greš po čistem in si s tem brez posledic.

Pomeni, Dharma vas ščiti, daje vedno eno, ker drugega (oziroma posledic) v Dharmi ni, in zato je to tudi podano kot prvo ali prvotno učenje in je delno, nekje tudi celostno podano v duhovnih učenjih, kot na primer v desetih božjih zapovedih ali v jogijskih doktrinah. Še najbolj pa je Dharma izpostavljena v ljudskih izrekih ali pregovorih.

Kot nekaj primerov lahko damo na primer ne kradi, ne laži, ne mešaj se v voljo drugega, ne želi in ne jemlji tega kar pripada drugemu, pozornost obrni v sebe, živi v ljubezni, ne naslanjaj se na druge, ne pričakuj od drugih, ne vsiljuj svoje volje drugim, bodi zadovoljen s tem kar imaš, … to so na primer splošni zakoni Dharme.

Obstajajo pa tudi bolj zapleteni zakoni. Da pa se pride do teh zapletenejših zakonov mora človek vedeti česa vsega ne sme delati v življenju oziroma kaj ni za človeka. In z živenjem po osnovnih, preprostejših uvidih, človek počasi pride do vse globljih uvidov, dokler končno ne spozna kaj v resnici pomeni Bog. Do takrat lahko misli da ve ali razume kaj je Bog, ampak tega v resnici ne ve. Se s tem le tolaži in se nezavedno podpira na idejo Boga.”

Naj tu dodam, da so uvidi katere omenja Novo izjemna človekova sposobnost in okno v najglobje skrivnosti našega obstoja. Je pa ta sposobnost človeku dostopna sorazmerno s tem v kolikšni meri posameznik živi v skladu z zakoni Dharme. Torej, bolj ko svoje življenje predamo Dharmi, bolj jasni in globji postajajo uvidi v življenje in resnico. In uvidi so tisto kar pokaže na stvari kakršne te v resnico so. In ko človek stvari prepozna kakršne te v resnici so, ne more zgrešiti, oziroma ni več potrebe da zgreši.

In s tem se odstrani tudi dvom ali in kdaj grešim … ali kot pojasni Novo:

“Ko se sprašujete kako prepoznati posledičnost ali grešenje, je odgovor to, da če živite po Dharmi imate celostni uvid v vsaki situaciji. S tem pa takšna vprašanja niso več potrebna, kajti v vsaki situciji imate s celostnim uvidom tudi celosten odgovor kako morate delovati - tako niti ni potrebe po znanju ali razmišljanju o posledičnosti. Ta vprašanja se namreč pojavljajo samo v primeru, ko nimamo uvidov.

Pod uvid se razume gledanje, dojemanje in prepoznavanje situacije takšne kot v resnici je. Torej, ko prepoznavate situacijo takšno kot v resici je, ste v Dharmi. Ko živiš v Dharmi in se giblješ v svojem ritmu, tako kot začneš tudi končaš, brez da se utrudiš … začetek ti je isti kot konec.

Ampak ko pričneš z akcijo ki izhaja iz lastne volje, na primer želiš pospešiti … hitreje kot greš bolj se javlja potreba da se ustaviš ali upočasniš. Isto je, če preveč upočasniš. To znova predstavlja napor, in sicer za upočasnjevanje … mogoče je na začetku lahko, ampak bolj ali dlje ko upočasnjuješ bolj težko ti postaja. Na primer lahko se uležeš in se napolniš z energijo, ampak potem moraš vstati, moraš se zopet gibati.

Torej Dharma, ali z drugo besedo spontanost, pomeni delovanje v mejah dovoljenega in lahkotnega in obenem ne izzove kot posledice menjave razpoloženja. Če se spremeni razpoloženje, pomeni da se ne deluje po Dharmi.“

Na tem mestu, ko je bila omenjena spontanost ali pomembnost delovanja v lastnem, naravnem ritmu, pa bom dodal besede s katerimi se je Dharme dotaknil Satya Sai Baba. In sicer, je dejal takole:

“Ko ste v harmoniji so tudi vaša dejanja harmonična, ali povedano drugače ste v Dharmi, ste pravični. Delujete ali se ustavite, ko je to primerno. In s tem bodo vaša dejanja uspešna.

Vse ima svoj čas. Pride čas, ko morate biti aktivni in čas ko morate počivati. Pride čas, ko morate iti in čas ko morate ostati. Enako je z učenjem in delovanjem, govorjenjem in tišino, hranjenjem in postenjem.

Pravo ravnovesje je Dharma ali pravičnost in to je bistvo življenja.

Vse ima svoj čas. Ne morete povohati zelenega popka in pričakovati da bo dišal. Ne morete molsti telička in pričakovati da boste domov odnesli mleko. Od mladička ne morete pričakovati da bo že pes čuvaj.

Vse ima svoj čas. Vse potrebuje svoj čas za lasten razvoj.

Če delujete izven tega časa vam bo ali spodletelo, ali pa boste morali vložiti veliko več energije kot če bi počakali na pravi trenutek. Zato je delovanje v Dharmi ali pravičnosti, delovati v pravem času. Potrpežljivost in sposobnost počakati sta sol življenja.

Vedno imejte v mislih, da mora biti potrpežljivost osnova vašega delovanja. Potrpežljivost predstavlja večinski del uspeha v življenju. Potrpežljivost in prepoznavanje kdaj in kje delovati sta osnova Dharme ali pravičnosti.”

Tako nam je Sai Baba čudovito izpostavil še enega izmed zakonov oziroma bistvenih plati Dharme, to je potrpežljivost.

In prav potrpežljivost je ena izmed bistvenih lastnosti, ki nas lahko obvaruje pred grešenjem in s tem negativnimi posledicami. Samo grešenje in posledičnost sicer nista bistvo današnje epizode, ampak kot ste lahko že opazili, in kot bo to vidno v nadaljevanju, ju je vseeno težko izpustiti ko je govora o Dharmi - četudi ta sama po sebi tega ne vsebuje.

Tako tudi Novo po eni strani Dharmo strogo loči od grešenja, obenem pa jo s posledičnostjo ponovno poveže, in sicer preko usode. Pravi pa takole:

“Omenjena znanja ali pravila Dharme so torej podana in ne glede na to v kolikšni meri jih ljudje proučujejo in preverjajo, ta predstavljajo nekaj kar se v znanosti imenuje aksiom, kar pomeni trajen zakon, ki deluje ampak ga ni moč dokazati.

Ta pravila izhajajo iz oziroma predstavljajo Dharmo ne pa grešenja, čeprav bi jih lahko kdo tako opisal, v smislu “če ukradeš te bom kaznoval”. To je sicer točno, res boš kaznovan in to res spada v področje grešenja ali posledičnosti. Namreč posledičnost pomeni, da vsakršni akciji neobhodno sledi reakcija, isto kot sta združena noč in dan … neobhodno po noči pride dan. Tako sta povezani akcija in reakcija, ali z drugimi besedami kavzalnost, vzročnost ali posledičnost.

V posledičnosti namreč ne obstaja niti najmanjše delo, kateremu ne sledi nadaljevanje … torej sama akcija se ne konča s to samo akcijo, ampak takoj po akciji sledi obvezanost in odvisnost, v minimalno vsaj tolikšni meri kot je bila sama akcija.

No, v Dharmi pa temu ni tako … v Dharmi je samo eno … posledičnost ima vsaj dve plati, Dharma ima samo eno.”

In kot sem že prej omenil posledičnost pripelje nazaj do Dharme, saj je ta tesno povezana z našo usodo - ta pa je bistven del posledičnosti. Samega pojma “usoda” se bomo lotili posebej v eni izmed drugih epizod, kar pa je pomembno za danes je to, da je Dharma del usode, in sicer po Novotovih besedah sta povezani na naslednji način:

“Če nam je usoda dana, da jo odslužimo oziroma poravnamo, nam Dharma znotraj tega pokaže kako to kar smo delali nepravilno, sedaj lahko popravimo. Če je na primer nekdo v preteklosti kradel, mu Dharma pravi “ne kradi”. Torej Dharma nam pokaže kako ne ustvarjati novih posledic.

Usoda pa nam je dana z namenom da jo potrošimo, ne da jo pomnožimo.

Usoda, kot zbir naših dobrih in slabih del iz preteklosti, skupaj tvori Dharmo, ki pravi naslednje: Tam kjer si delal dobro, nadaljuj. Tam kjer si delal slabo, prenehaj - tam sedaj delaj obratno. In s tem vse težave kot posledica preteklosti, delujejo pozitivno, nas učijo.“

Torej kot lahko vidimo nikakor ni čudno da se Dharma nasploh smatra kot darilo, ali božji dar, saj nas vodi na poti pravičnosti oz. do pravega načina živenja. To čudovito darilo življenja, nam na vsakem koraku kaže kako ne grešiti oziroma če in kjer še vedno grešimo, kako s tem prenehati. In kaj je lahko še lepše darilo za življenje kot to.

In ker je bil ravno omenjen Bog, naj dodam, da pri govoru o Dharmi ne moremo mimo dejstva, da je Dharma tudi sinonim za to kar predstavlja resnično duhovno življenje. To pa je nekaj kar naj bi, če bi ljudje živeli po Dharmi, predstavljala tudi religioznost. In Dharmi se prav iz tega vidika približa veliki Jiddu Krishnamurti, ki je v enem izmed svojih govorov povezal pravičnost, oziroma Dharmo, z vernostjo ali religioznostjo in s pravim delovanjem, čemur pa on reče kar vedenje. Torej o Dharmi ali pravičnosti je dejal naslednje:

“Poglobiti se v vprašanje kaj pomeni resnična religioznost, pomeni najprej razumeti naše vedenje. Osnova za tako poglobitev pa je seveda pravičnost. Pravičnost pa ni zgolj kultiviranje te kreposti. Namreč oseba, ki kultivira krepost, preneha biti krepostna. Tako kot oseba, ki vadi skromnost, ni več skromna.

Pravičnost ali vedenje ni nekaj kar lahko dosežemo, ali do tega pridemo, temveč mora biti razumljeno iz trenutka v trenutek dejanskosti vsakdanjega živenja. Zato je pomembno da imamo samo-poznavanje, da vemo kako mislimo, kako čutimo, kako se odzivamo na drugega. Vse to kaže vaš način pristopa k življenju, v čemer pa leži temelj pravičnosti, ki ni osnovan na utopiji, idealu ali organiziranih prepričanjih. Dejanski temelj mora biti položen v našem vsakdanjem življenju.

Tako da mora človek, ki bi se rad poglobil v to kaj je resnična religija, postaviti temelje, ki ne vsebujejo zavisti, ambicij ali pohlepa po moči. In ta možnost je dejanska, torej nisem idealističen. Ideali in dejanskost ne gredo skupaj.

Zatorej je pomembno da postavimo temelje pravičnosti, kar pa pomeni odmakniti se od trenutne družbe. Odmakniti se od družbe pa ne pomeni postati puščavnik, menih ali asket … pomeni biti brez pohlepa, brez zavisti, brez nasilja, brez stremenja po položaju ali moči.

Za razumevanje pravičnosti je torej potrebno izstopiti iz vzorcev družbe. Pod družbo pa ne mislim javnega prevoza, oskrbovanja s hrano, oblačili, bivališči in tako naprej, ampak celotnega psihološkega in moralnega problema, ki je del družbe. Oseba, ki se želi poglobiti v to kaj je resnična religija, očitno ne more biti del družbe katera sprejema pohlep, zavist in stremenje za osebnimi ambicijami, iskanje moči, slave in ostalega. Pripadati družbi, ki je osnovana na krutosti in stremenju po lastnih interesih in obenem biti pravičen je seveda očitno nemogoče.

Torej, človek, ki bi bil religiozen, ne more pripadati organiziranim prepričanjem, saj to vodi v pogojen um. Mora se ukvarjati z vedenjem, torej pravičnostjo - s svojim lastnim vedenjem, ne z vedenjem drugih. Večina nas z izjemno nestrpnostjo skuša spremeniti druge, s preobrazbo samih sebe pa se ne ukvarjamo preveč. Ni torej pomembno kako se vedejo drugi, torej prijatelj, žena, mož, ampak kako se vedete vi.”

Na tako izjemno direkten in prizemljen način nas torej Krishnamurti spomni na pomembnost samospoznavanja, ki preko pozornega opazovanja samo pokaže, kje smo se od življenja po Dharmi oddaljili in kako se na to pot znova vrniti. Vsekakor se bomo s Krishnamurtijem znova srečali, saj je skoraj šest desetletij na svoj unikaten način služil človeštvu in nam ob tem predal obsežen nabor neprecenljivih znanj - predvsem o pomembnosti živenja po Dharmi.

In s tem ko je Krishnamurti izpostavil pomembno povezavo med Dharmo in našim vedenjem ter s tem problem pomanjkanja temeljev pravičnosti v družbi, naj sam dodam še to da ljudje radi verjamemo, da večinoma živimo dobro, pravično, častno in da ne grešimo … da nasploh živimo po na primer desetih božjih zapovedih. S tem pa se velikokrat poslužimo samoopravičevanja kot na primer “pa saj nisem tako slab, saj živim pošteno, saj ne grešim toliko … “ in tako naprej. Ta miselnost je zelo prisotna in vsesplošna.

Obenem pa, če smo le dovolj iskreni, lahko tudi pri sebi opazimo, kako je ta problem družbe katerega omenja Krishnamurti prisoten tudi v nas samih. Z le nekaj pozornosti in zavedanja lahko hitro opazimo, če že ne velikih, pa tiste male laži, ogovarjanje, zavist, tekmovalnost, manipulacijo, kontroliranje, izsiljevanje pozornosti, razmišljanje o preteklosti, skrb za prihodnost, navidezni altruizem in podobno … in vse to je v bolj ali manj subtilni obliki prisotno v našem vsakdanjem vedenju. Ampak velikokrat tega nočemo videti kot grešenje, na to ne gledamo kot nekaj nujno slabega, namreč ljudje pač takšni smo in to je povsem normalno, kajne?

Taka miselnost ali samoopravičevanje pa je izjemno nevarno in škodljivo. Namreč, ta zanikanja postanejo tako subtilne navade uma, da jih s časom ne prepoznamo več, ali če že, jih ne vidimo več kot problematične.

In to lahko vsak preveri sam pri sebi … če si za kakšno stvar rečete, pa saj to ni tako hudo, potem če res ni tako hudo, naslednjič tega ne storite. Poizkusite. Če vam to uspe, odlično, tega še naprej ne počnite. Če pa vam ne uspe, pa boste spoznali kakšno veliko moč imajo lahko takšne navade in kako hitro nas, čeprav želimo delovati obratno, povlečejo nazaj v stare vzorce, še preden se tega zavemo ali se ustavimo.

Zato grešenju nikakor ne dajati majhnega pomena ali ga kakorkoli opravičevati ali celo spodbujati ... niti pri sebi, niti pri drugih. Kajti majhno grešenje postane navada in to vodi v dolgoročno grešenje ali celo v še večje grešenje. In dlje ko traja in večje kot je, težje je najti pot in moč ven iz tega.

Tukaj pa se pokaže izjemna pomembnost samospoznavanja, torej, da pri sebi prepoznamo kje sami nismo čisti, kje grešimo. Bistveno je, da preko samospoznavanja pridemo do prepoznavanja tega kakšni v resnici smo … ne kakšni mislimo da smo, ne kakšni želimo biti … ampak kakšni dejansko smo. Saj nekje globoko v sebi to že vemo, ampak smo naučeni da si to prikrivamo, da od tega bežimo, da si svoje grešenje na tak ali drugačen način upravičimo. Kajti samo na tak način smo večinoma zmožni sami s seboj shajati.

To pa nikakor ne odstrani akutnega problema grešenja in nas seveda ne naredi pravičnega oz. to ne pomeni, da s tem ko se skrivam sam pred seboj, da živim življenje po Dharmi. Ravno obratno.

Drugo kar je pomembno izpostaviti, ko govorimo o Dharmi, pa je naša težnja po prelaganju odgovornosti na drugega. In sicer gre za mišljenje, da če zgrešim, se spovem v cerkvi, pri župniku ali bogu in mi bo za moje napake, moje grehe odpuščeno.

Kar je tukaj sicer pozitivnega je to da če že imamo potrebo po spovedi, to pomeni da imamo tudi že zavedanje, o tem da smo zgrešili. To pa je ključnega pomena, če dejansko želimo prenehati z grešenjem.

Spoved, pa naj bo to pri bogu, v cerkvi, guruju, partnerju, prijatelju ali pri sebi, pa ima namreč dvojni pomen ... prvo je to, da nam olajša občutek lastne krivde. Žal se tukaj za večino ljudi spoved konča.

Ampak za izpolnitev njenega celostnega namena, pa mora spoved vsebovati še drug del - to je iskreno kesanje zaradi storjenega in vsaj željo, če že ne odločitev, o tem, da tega v prihodnje ne bomo več zgrešili.

In prav na pomanjkanje tega drugega dela, torej iskrenega namena po lastni spremembi in dejanskem prenehanju grešenja, je želel opozoriti Krishnamurti, ko je govoril o družbi. Namreč družba, ki je danes zares daleč od Dharme, nas nenehno vklepa v njene nemoralne vzorce.

Ta pot ven iz teh družbenih vzorcev pa, vsaj na začetku, mogoče res ni lahka, je pa vsekakor potrebna in vredna - in vsak se mora za to odločiti sam pri sebi in sam zase. Pri tem pa so seveda učenja teh velikih učiteljev, duhovnih tradicij in tudi družba teh, ki po tej poti že stopajo, v izjemno oporo in vodstvo.

In en izmed prvih, pomembnih, korakov nazaj k živenju po Dharmi, je ta, da sami začnemo prevzemati odgovornost za lastna dejanja.

Namreč s tem ko iščemo odpuščanje pri Bogu, guruju, svetnikih in podobnem, posledic lastnih dejanj v resnici nočemo nositi sami, ampak želimo odgovornost za to preložiti na drugega, četudi na Boga.

Treba se je zavedati, da če in ko nekdo drug prevzame posledice naših dejanj, nas s tem neposredno vzpodbudi k temu, da še naprej grešimo, da se ne spremenimo. In ravno to, da moramo za svoja dejanja odgovarjati sami, je povsem naravni način, ki nas vodi k temu da prenehamo grešiti. Tako da Bog ne odvzema posledic naših dejanj - s temi se moramo soočiti in jih poravnati sami.

To pa lahko storimo v glavnem na dva načina: da posledice sprejmemo in se z njimi, takšne kot so, mirnodušno soočimo. Torej da nimamo odpora, da se posledicam ne zoperstavljamo, da posledicam ne skušamo ubežati ali jih zamakniti na drug čas. In drug način je, da delamo dobro in s tem negiramo negativno.

V taki situaciji, pa ima molitev ali prošnja Bogu oziroma globalni volji, smisel … in sicer, da nam pomaga najti moč, voljo, pogum in jasnost, da se s posledicami svojih negativnih dejanj lažje soočimo. Torej ne da posledice briše, ampak da nam pomaga se z njimi lažje soočiti in pomiriti. To je smisel in moč molitve.

V tem pa se prepozna, kako Dharma sama po sebi predstavlja pomemben mehanizem v našem življenju, saj nas vodi do tega, da s tem ko živimo pravično, naravno in pravilno življenje, ne grešimo, torej ne ustvarjamo novih negativnih posledic, obenem pa z dobrimi deli negiramo posledice preteklih negativnih dejanj. In tako nas obenem ščiti in nam pomaga.

In bolj ko stopamo po poti Dharme, bolj življenje resnično postaja lahkotno, sproščeno in enostavno. Ali kot to s praktičnimi primeri Novo oriše z naslednjim:

“Ponovno poudarjam da imate v Dharmi razumevanje, svobodo, srečo, ljubezen, imate bogastvo oziroma bolje rečeno izpolnjenost. Namreč, ko se živi ko Dharmi bogastvo ni količinsko definiran pojem, ampak je relativen … to pomeni v Dharmi pojem bogastvo vedno in povsod velja. Na primer, če vzamete ali merite nekaj po količini ali kvantiteti običajno rečete, da če je večje to pomeni večje bogastvo, za malo pa da je siromaštvo ali nezadostno. No, to velja v posledičnosti, oziroma v pogojih ki so izven Dharme. V Dharmi pa ta pojem ne obstaja na ta način. V Dharmi namreč lahko opazite, da je to kar je veliko in to kar je majhno isto. Na primer, če nekdo želi izpiti dva kozarca, nekdo drug pa samo pol kozarca, bosta tako ta s pol kozarca kot tudi ta z dvema kozarcema enako odžejana. To je nenavadno, ampak v Dharmi tako to je. Ali na primer poglejte mati, ko pride otrok in je in je, poje več kot po navadi in za mati na primer ostane premalo, oziroma manj kot potrebuje. Pa vendar bo le rekla, “No, sinko, si se najedel? Super!” in bo vzela to kar je ostalo in to ji bo dovolj.

To je ta kvaliteta, ki v vas ne vzbuja niti malo praznine. Isto na primer ko nekoga ljubite … ali je vzel več kot vi ali manj, to vam dejansko ni pomembno. To je živénje po Dharmi. Tako da, gledano skozi količinski vidik, to kar velja v naravi posledičnosti, v naravi Dharme ne velja. Četudi so količine različne, to v Dharmi nima vpliva in ne igra vloge, namreč ali si vzel malo, več, nič, vse ti je isto. Dharma namreč v nas ne vzbuja pomanjkanja.

Če človek ne dojame da ima dovolj, bo še naprej mislil da nikoli ne bo imel dovolj in takšnega človeka nič ne more zadovoljiti. V Dharmi je človeku dano vse kar v danem trenutku potrebuje.

Če človek živi v pravičnosti, kar pomeni da spoštuje zakone Dharme, je v slogi in harmoniji z vsem in vsemi. In celotno usodo tega življenja, ne glede na to kakšna je, bo odživel božansko.

To je resnica o Dharmi.”

Zaključek

S te mi čudovitimi besedami in prodornimi uvidi pa nas je Novo pripeljal tudi do zaključka te epizode. Kot ste lahko videli iz primera treh različnih učiteljev, se pojmu Dharma lahko približamo na različne načine. Če ji je človek blizu, je Dharma izjemno enostavna in naravna. Ko pa se človek od nje oddaljuje postaja njeno dojemanje vse bolj zapleteno in težavno. V obeh primerih pa ostaja izjemnega, če ne največjega pomena, za naše življenje. In zato bo Dharma, kot bistvo, temelj ali vodilo, subtilno prepletena z vsebino vseh epizod oddaje Nektar miru.

Pred zaključkom oddaje pa bi rad posebej izpostavil tudi knjigo iz katere so bile vzete besede Satya Sai Babe. Gre namreč za čudovito in pomembno knjigo z naslovom Sai Baba govori Zahodu, v kateri nam Sai Baba poda kratek nauk za vsak dan v letu. Ti nauki zajemajo vsa področja našega vsakdana in nas subtilno vodijo k vse globljemu prepoznavanju pravega načina življenja. In ko je leto naokoli in smo prebrali vse nauke, kaj potem? Potem pa isto kot z novim letom, začnemo znova. Opazili boste lahko, da so nekateri nauki postali bolj jasni, da ste sami postali bolj odprti da jih sprejmete in bolj pripravljeni da jih ponotranjite. Tako, da vam zares vsem toplo priporočam branje te knjige, ki je prevedena tudi v slovenščino. Bom pa v vsaki epizodi vire učenj dodal k opisu epizode.

Kot uvod v naslednjo epizodo, pa lahko še dodam, da sem si v današnjem izseku Novovega učenja, na lastno odgovornost dovolil zamenjati eno ključnih besed. In sicer, gre za besedo karma, katero sem nadomestil z njenim sinonimom posledičnost. To pa zato, ker je današnjemu, predvsem zahodnemu človeku beseda karma še vedno dokaj tuja in večinoma pomanjkljivo razumljiva, posledičnost, ki predstavlja isto, pa veliko bližje. Da pa se ta pojem v čim večji meri razjasni, vsaj za vas poslušalce te oddaje, bo prav beseda karma tema prihodnje epizode.

Če se vam je ta epizoda zdela zanimiva in koristna, vas pa ponovno vabim da pustite komentar, všečkate, ali da oddajo delite z drugimi in jih s tem mogoče usmerite k živenju po Dharmi. Če pa želite biti o objavah novih epizod obveščeni pa vabljeni k brezplačni prijavi.

V primeru pa, da imate kakršnokoli vprašanje glede vsebin, katere zajema ta oddaja, ali če bi se o tem kako jih lažje ponotranjiti in zaživeti radi pogovorili z menoj na bolj oseben način, pa vabljeni, da mi pišete na elektronski naslov mitja@nektarmiru.si

In tudi tokrat vas v znamenju nektarja miru pozdravljam z željo po miru.

🎧 Utrinek s poti, prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️

Kjer je pomanjkanje zaupanja se pojavi dvom.

Kjer je dvom se pojavi strah.

S pojavo dvoma in s tem strahu, pa se pojavi želja po kontroli in spreminjanju.

Človek, ki pa kontrolira in spreminja okoliščine, naravo, živali in druge ljudi, pa je človek, ki neobhodno greši.

Z grešenjem pa se človek oddaljuje od stabilnosti, pomirjenosti, zdravja in sebe.

In ko smo se od tega oddaljili, in večinoma smo se, zaupanje v to, da je vse ravno tako kot mora biti in da vse kar se dogaja, se dogaja z namenom, pomeni tudi vrnitev v zavedanje, da razen sebe, na nas ni da karkoli ali kogarkoli kontroliramo oziroma spreminjamo.

Zatorej je vrnitev k zaupanju tudi vrnitev k miru in sebi.

Če se je tudi vas ta utrinek kakorkoli dotaknil, vas vabim da ga delite še s prijatelji in znanci — mogoče jim prav s tem pomagate na njihovi poti do zadovoljstva in miru.

Share

🎧 Epizodo prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️

V tej drugi epizodi oddaje Nektar miru se bomo dotaknili vprašanja pravega načina življenja oziroma zares naravnega življenja. Življenja kot nam je prvotno dano, življenja, ki ga imamo vsi pravico in zmožnost živeti. Učitelj Novo nas tokrat opozori na to kako daleč smo se od tega oddaljili in nas obenem povabi k prebuditvi in vrnitvi nazaj do tega kar nam je naravno dano in po čemer vsi, zavedno ali nezavedno, hrepenimo.

Glavni deli epizode:

• Odkrivanje tega kar je v življenju zares pomembno

• Pomen počitka in ključ do ravnovesja

• Naravna obdobja življenja

• Einstein in Peter Dunov

• Zdravje in naravna imunost

Moje ime je Mitja Žibert in bom vaš gostitelj v tej oddaji, katera služi kot vabilo k osebnostni in duhovni rasti.

Viri:

· Novo: Arhiv predavanj in odgovorov na vprašanja

Če se vam je ta epizoda zdela zanimiva in koristna, vas vabim da oddajo delite s prijatelji in znanci — mogoče jim s tem pomagate na njihovi poti.

Share

Povezava do pubikacij v angleškem jeziku www.nectarofpeace.com

Transkripcija epizode

Dobrodošli v drugi epizodi oddaje Nektar miru, ki je posvečena deljenju univerzalnih resnic in modrosti, katere so in jih še dandanes učijo veliki učitelji in modreci človeštva.

Z vami sem Mitja Žibert in tudi danes se vam bom pridružil pri odkrivanju teh neprecenljivih znanj, ki nas, če jim le sledimo, vodijo do življenja polnega nektarja miru.

In prav mir je to kar vsi potrebujemo in iščemo. Pa poglejmo kje ga lahko odkrijemo in zaživimo danes.

Uvod v učenja

Če je bila prejšnja oddaja bolj konkretna, s konkretno podanimi koraki katerim lahko vsi sledimo, bo danes vsebina nekoliko bolj splošna, pa vendar pomembna. Vseeno pa ne bo manjkal tudi praktični napotek, po katerem se lahko vodimo oziroma preverimo ali življenje živimo v pravi smeri. Namreč danes se bomo dotaknili vprašanja pravega načina življenja oziroma zares naravnega življenja. Življenja kot nam je prvotno dano, življenja, ki ga imamo vsi pravico in zmožnost živeti.

Vpogled v to bolj splošno sliko takšnega življenja, kot tudi praktični napotek, nam bo tudi danes podal učitelj Novo, in sicer z namenom, da opozori, ne samo na to kako daleč smo se od tega oddaljili, ampak predvsem kot vabilo k prebuditvi in vrnitvi nazaj do tega kar nam je naravno dano in po čemer vsi, zavedno ali nezavedno, hrepenimo.

Učenja

Tako da je najbolje da kar pričnemo … pričnemo s prebujanjem … in s tem Novo začne takole:

“Pomembno je, da sodobni človek prepozna svoje nezadovoljstvo, ki izhaja iz hitrega tempa in dinamičnega življenja ter nezavedanja kam ga to vodi.

Prvo kar mora spregledati je kam ga njegov način življenja vodi. Pomembno je odkrivanje tega česa vsega ne potrebuje, a se tega še ne zaveda. Na primer, če ima zagotovljena finančna sredstva za normalno življenje, je potrebno da v tej smeri zmanjša ambicije. Mora misliti na to, da je denar zunanje sredstvo, ki igra zelo majhen del življenja in nikakor ne cilj ali nekaj odločilnega, ampak en majhen del. Tako kot je hiša sredstvo in igra en majhen del življenja. Torej, ni vse v hiši. Če na primer nimaš hiše, lahko najdeš stanovanje … saj to vrši isto funkcijo.

Z denarjem se res lahko kupi vse kar se z denarjem kupiti da, ampak ne glede na to v kolikšni meri smo na denar navajeni, vseeno ne moremo samo z denarjem preživeti celega dneva. To ne gre.

Obstaja pa nekaj drugega, pomembnejšega … in to je pravi odnos do življenja. Torej to se manjka, oziroma ne pozna, pravi način živénja. In ta način je, da ko nekaj delamo moramo biti z zavedanjem tukaj, moramo biti sproščeni. Če človek tekom dneva ni sproščen in če ni prisoten v tem kar dela, ne živi življenja in sam sebe uničuje. Torej, odsotnost takega načina življenja ga uničuje in mu ne nudi nič koristnega. Namreč s časom (lahko celo v krajšem času) mu bodo odpovedale ali se upočasnile določene telesne funkcije, se bodo poškodovali možgani, srce in drugi ključni organi in s tem se bo znašel v še težji situaciji.

Če pa človek živi sproščeno, če se zaveda kaj dela, koliko dela, se ustrezno odpočije ob utrujenosti, tedaj se mu spremeni notranja izkušnja, postane bolj zadovoljen sam s seboj. In to zadovoljstvo s samim seboj, brez da brezglavo bega, je pokazatelj da pravilno živi življenje. Kajti ko pravilno živiš življenje si zadovoljen sam s seboj in z življenjem. Tedaj ne čutiš odpora, ne sprašuješ se kako in zakaj je tako kot je, ampak življenje postane zadovoljstvo, radost, sreča in takrat se vrne tudi zdravje. S takim načinom in odnosom do življenja namreč vitalni organi delujejo dolgoročno zdravo.”

In prav prej omenjeno zavedanje med samim opravljanjem dela, nam omogoči da namenimo potreben čas in prostor še drugi, enako pomembni plati dela … to je počitku. Namreč, če delujemo nezavedno, ali se zaradi takšnih in drugačnih razlogov ženemo preko meje, ko se pojavi utrujenost, izgubimo ravnovesje tako v umu kot v telesu. In za ohranitev tega ravnovesja med samim delom, Novo poda naslednje:

“V trenutku, ko zaznamo napor ali prve znake utrujenosti se ustavimo … se umirimo. Če se ustavimo po šele daljšemu obdobju napora ali utrujenosti, bomo potrebovali daljši počitek. Če pa to zaznamo in upoštevamo prej, bo skladno s tem krajši tudi čas potreben za počitek. Če pa to zaznamo že takoj na samem začetku, torej v samem trenutku ko se občutek utrujenosti ali napora pojavi, za kar je seveda potrebna izjemno tankočutna sposobnost prepoznavanja, pa bomo za počitek potrebovali izjemno kratek čas. In to je skrivnost za situacije na delu, ko te nadrejeni ženejo da delaš prenaporno. To da takoj in sproti zaznaš že najmanjši napor ali utrujenost in se takoj ustaviš … za sekundo, dve ali tri in za tem nadaljuješ z delom. To potem izgleda kot da delaš brez prekinitve, v resnici pa nenehno tudi počivaš, ampak v izjemno majhnih intervalih. Zato lahko pri nekaterih izgleda kot da nenehno delajo in se nikoli ne utrudijo. Namreč, ker prepoznajo utrujenost v samem začetku in se vsakič za kratek čas ustavijo, lahko delajo dolgo časa brez napora. Če pa v isti situaciji delaš z utrujenostjo ali naporom dlje časa in potem počivaš na primer pol ure, bo to seveda opazno in mnogim nadrejenim to ne bo všeč.”

Tukaj pa je tudi odgovor in pomemben ključ oziroma napotek vsem, ki iščete pot ven iz modernega fenomena pregorelosti in preobremenjenosti. Vendar pa, če ste že v takem stanju prekomerne utrujenosti, ne pričakujte da bo naslednjič, ko začutite dodaten napor zadostoval le kratek počitek … namreč, najprej je potrebno pokriti manjko vse pretekle prekoračenosti. In to je potrebno! In prej ko se temu posvetite, prej ko si podarite prepotreben čas za počitek, torej pomirjenost in sproščenost, prej boste lahko začeli uživati v omenjeni harmoniji med delom in počitkom.

Ljudje se premalo zavedamo pomena ravnovesja in se nasploh preveč obremenjujemo z drugimi ljudmi in nepomembnnimi stvarmi. Tako boste tudi težko našli človeka, ki je v materjalnem pogledu mogoče bogat in je obenem tudi popolnoma sproščen, zadovoljen, zdrav in pomirjen … pomirjen tudi ko preide v obdobje starosti. In ravno to Novo čudovito opiše z naslednjim:

“Sodobni človek se mora torej naučiti, da se ne preobremenjuje, da ne razmišlja o stvareh, ki jih v danem trenutku ne more opravljati, da ve da vse kar je materialno, karkoli že je: hrana, obleka, denar in ostalo, je življenju potrebno zelo malo, igra v življenju zelo majhno vlogo, čeprav ljudje danes to dajejo na prvo mesto, kot najpomembnejše … ampak to ni tako. Namreč, če te stvari daš na prvo mesto, boš videl da vstopaš v nezadovoljstvo, v nemir, v nespokojnost, v kaos. In to bo življenje naredilo oziroma predstavljalo kot težko, čeprav v resnici življenje ni težko ... vselej in povsod je lahko.

In to je tisto kar se mora odkriti. Malo ljudi je to odkrilo in to ve, ampak tisti ki to vedo, so vselej zadovoljni z vsem in nikoli niso z ničemer nezadovoljni. Povsod se počutijo kot doma in povsod živijo isto svoje življenje. Vselej se počutijo sigurno in tako kot si želijo, ne glede na to kje na zemlji živijo.

Ampak to se mora izkusiti. Kot na primer otroci … kamorkoli jih peljemo vselej se igrajo. Ta izkušnja velja za vse, torej življenje je za vse isto, tako za stare kot za mlade. Mladi ne morejo reči da starejši nič ne vedo. To ni točno, kajti če v življenju ne grešiš, ti odraslost ne odvzame tega kar imajo otroci, ampak te naredi izkušenejšega, bogatejšega, silnejšega, zrelejšega. To prinese odraslost.

Res je, da se ne moremo izogniti naravnim obdobjem življenja, torej otroštvu, mladosti, zrelosti in starosti. Teh res ne moremo preprečiti, ampak to ne pomeni, da je v življenju najlepši del otroštvo, potem mladost, potem zrelost in na koncu pride starost kot najslabša ali najtežja. Temu ni tako. Nasprotno, življenje ostaja prijetno tako v otroštvu, kot tudi v mladosti, zrelosti … ampak še boljše postaja v starosti. Zares, kot otroku ti je lepo, kajti kot takšno je življenje dano, da imamo pogoje, da nekdo drug skrbi za nas. Kot mlad, imaš večje zavedanje, in del odgovornosti, ki jo nosijo starši prevzameš sam. In ker del odgovornosti lahko prevzameš sam, realno gledano postaneš, glede na otroka, bolj radosten. Potem postaneš zrel. In to je še boljše obdobje za življenje, kajti zrelost pomeni to da imaš vse. In pod “imaš vse” se razume, da si sposoben da se v celoti znajdeš sam, da nisi od nikogar odvisen, niti od očeta, niti od matere, niti od družbe, niti od države, niti kolegov in prijateljev … od nikogar. To predstavlja zrelost in to pomeni še večjo radost. Torej otroštvo je manjša radost, mladost nekoliko večja radost, zrelost še večja. In po zrelosti pride starost. Ampak za besedo “star” malokdo resnično ve kaj točno pomeni. Sama beseda “star” pomeni “zvezda”, to pomeni da moraš svetiti ko si star, ne pa da se počutiš nezadovoljnega. In zvezda je to kar nenehno sveti. V zrelosti imaš obdobja, ko ne moreš biti stalno srečen, saj se pojavi potreba po naporu, potreba po opravljanju stvari. V starosti pa takšne potrebe po delovanju ni več. Vse kar je, je zgolj to da nenehno svetiš. In to je obdobje največje radosti.

Tako bi se morali razvijati skozi življenje … to pomeni živeti resnično življenje. In ko greš na tak način skozi življenje nimaš strahu niti pred smrtjo, kajti smrt prepoznaš zgolj kot sanje, ne kot strah od nečesa kar ne veš kaj je. Gre le za sladke sanje.

To kar sem sedaj povedal tudi dandanes drži za nekatere ljudi, ampak ti so izjemno redki. Mnogo redki to poznajo. In ti imajo neprimerljivo višjo inteligenco od vseh trenutnih civilizacij. Tudi tako imenovani največji umi, ki so bili ali so čislani v teh civilizacijah, kot npr. Einstein ali Tesla, niso našli cilja. In tudi ti so poiskali prej omenjene ljudi. Spoznali so namreč, da je življenje brez stalnega, trajnega zadovoljstva, brez radosti, zgrešeno življenje.”

Tukaj bi dodal eno zanimivo in izjemno poučno zgodbo iz Einsteinovega življenja, ki pa je sicer splošno dokaj nepoznana. Za časa Einsteina je v Bolgariji živel in deloval Peter Dunov, ki velja za izjemno mogočnega razsvetljenega učitelja. In prav Einstein je bil en izmed njegovih, kako naj temu rečem … sledilcev, učencev. Kakorkoli že, preden je prišel v stik s Dunovom je bilo za Einsteina znano, da ne verjame v boga, da je ateist. Ko pa je videl, s kakšno celovitostjo in natančnostjo, globino in jasnostjo mu lahko človek, ki nikoli ni zapisal niti stavka iz znanstvenih področij s katerimi se je ukvarjal Einstein, razjasni še tako zahtevne koncepte astronomije, fizike in podobnega, je Einstein dejal “evo, sedaj ko si mi razjasnil vse te pojme, ki so me celo življenje mučili in so mi sedaj jasni, lahko rečem, da čeprav do sedaj nisem verjel v boga, sedaj verjamem sto odstotno. Videl sem boga in se z njim srečal.”

Einstein je namreč po srečanju s Petrom Dunovom v njem videl boga, saj mu je ta lahko razjasnil prav vse kar mu prej ni bilo jasno in kar je proučeval celo svojo kariero.

In to je prikaz mogočnosti človeka, ki resnično zna živeti življenje na pravi način. In vse dokler tega ne zaživimo, je ključnega pomena, da se usmerimo na pot, ki do tega vodi.

In nazaj k Novu, ki nadaljuje takole:

“Človek se torej mora obrniti v to smer. Tako se bo tudi samo po sebi vrnilo zdravje. Namreč zdravje samo od sebe ohranja svojo imunost. Zunanja sredstva, kot so zdravila, masaže in podobno so samo pomožna sredstva, in vse dokler ne pridemo do tega da telo samo vzdržuje svojo imunost, ne moremo biti celostno zdravi … četudi koristimo zdravila, zdravo hrano in podobno … ne gre.

Poglejmo otroka … otrok sam po sebi je zdrav. Ne daje pomena temu ali je danes jedel ali ne … ampak ko se igra, ne odstopa od igre. Ko se preda igri, mu niti na misel ne pride hrana, kajti sama igra ga hrani.“

Tukaj naj kot zanimivost dodam, da je Novo izjemno strog, ko je govora o pravilni in naravni vzgoji otrok, predvsem pa glede pomembnosti, da se jim zaščitita tako naravna zavest kot inteligenca … s čimer se v čisti in popolni obliki rodi prav vsak otrok. Žal pa se tekom odraščanja, zaradi nezavednosti in neznanja ljudi okoli njega, to v večji meri poruši.

In kadar se veliki učitelji sklicujejo na otroke kot primer čistosti, nedolžnosti, inteligence in prefinjenega čutenja, se seveda sklicijejo na otroke katerim je bil takšen naraven in pravilen razvoj skozi celotno otroštvo omogočen. To pa je kljub najboljšim nameram staršev, skrbnikov in ostalih, danes žal redkost. Namreč, ko človek izgubi večji del zavedanja, inteligence, in čistoti, je neobhodno, da bo zgrešil tako v odnosu do sebe, kot tudi do drugih … in vzgoja otrok tu žal ni izjema. To pa se seveda prenaša iz roda v rod … in zato je prebujenje vsakegar izmed nas, še toliko bolj pomembno!

Novo je podal veliko znanja o tem kako pravilno vzgajati otroke da se ohrani njihova čistot. Tako da, če vas ta tema zanima, bom ta znanja vsekakor delil v prihodnjih epizodah.

S tem, ko otrokom ni omogočen njim naravni razvoj, pa se ustvarjajo negativne posledice, ki se potem tekom življenja kažejo tako v nemirnem umu in čustveni nestabilnosti kot tudi v narušenem telesnem zdravju. Tako, da je del poti k prebujanju tudi vračanje našega zdravja, to je naravnega ravnovesja v telesu. In ob tem, Novo zaključi, da je …

”… izjemnega pomena, da zadržimo svojo lastno imunost, tako v otroštvu, v mladosti, v zrelosti in v starosti. Imunost sama nikoli ne zapusti človeka, ampak jo človek zapravi s svojim nepravilnim živenjem. Če živiš pravilno ti telo vedno daje zaščito in imunost ter ti ščiti zdravje. Zdravje se namreč ne uniči od zunaj, ampak se uničuje, ko se izgublja lastna imunost, to pa je posledica nepravilnega živenja.

Če se obrnemo v prej omenjeno smer ali pravi način življenja, bomo spoznali kaj v resnici pomeni življenje. In prej ko se to spozna bolje je. Predvsem pa, preden se dovedemo do situacije, ko se že preveč poškodujemo ali postanemo odvisni od drugih.

Obračanje v to smer in način življenja torej predstavlja postopno prebujanje za vsakogar.”

Zaključek

Tako. Če ste uspeli med oddajo ostati budni je to dobro in naj to predstavlja en majhen korak na poti do celostnega prebujenja. In prav to nam vsem skupaj iz srca želim. Ali kot Novo večkrat poudari, “ni važno kako daleč je cilj oziroma kje smo mi na tej poti. Važno je, da se ne ustavimo, ampak da se nenehno pomikamo proti cilju. Namreč ne glede na to koliko korakov bo potrebno do cilja, do tja lahko dospemo samo tako da naredimo korak po korak. To je naša garancija, da bomo do cilja zagotovo prispeli!”

Z zaključkom te današnje epizode, vzemite v vaš dan zavedanje o pomembnosti sproščenosti in lahkotnosti. In ko tega ni čutiti se spomnite, da nekaj kar trenutno delate ali kako to delate kliče po spremembi, po naravnanju v smer, ki vodi nazaj k ravnovesju … korak po korak.

In s tem ko je bila današnja epizoda bolj kot namig in vzpodbuda k pravem načinu življenja, bomo v naslednji epizodi ta način živénja bolj podrobno spoznali saj se bomo podali v tako imenovano življenje po Darmi.

Če se vam je ta epizoda zdela zanimiva in koristna, pa vas vabim da pustite komentar všečkate, ali še bolje, da oddajo delite z drugimi in jim s tem mogoče pomagate. Če pa se še niste prijavili na obvestila o izidu novih epizod, pa vabljeni tudi k temu.

In tako vas tudi danes v znamenju nektarja miru pozdravim z željo po miru.

🎧 Utrinek s poti, prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️

Ko smo v odnosu do drugih prežeti z ljubosumjem, tekmovalnostjo, odporom in podobnim, moramo najprej prepoznati kako močno to iz nas črpa energijo.

S tem prepoznanjem se del energije ohrani in to energijo moramo preusmeriti v prepoznavanje izvora teh občutkov.

Obračanje k temu, pa nas popelje v pravo smer … to je k sebi in k spoznavanju sebe.

Kar spoznamo je, da za te občutke niso krivi drugi, ampak so le površinski odraz naše lastne nesamozavesti, nezadovoljstva in razočaranja.

Ta proces samospoznavanja pa sam po sebi prinese olajšanje in ohranjanje energije ter s tem postopno mehčanje teh negativnosti.

Če se je tudi vas ta utrinek kakorkoli dotaknil, vas vabim da ga delite še s prijatelji in znanci — mogoče jim prav s tem pomagate na njihovi poti do zadovoljstva in miru.

Share

🎧 Utrinek s poti, prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️

Pridobivanje novih izkušenj v življenju ni pomembno.

Kar je pomembno, je naučiti se kako pravilno biti z izkušnjami v vsakem danem trenuku, ki vselej pride kot posledica naše lastne preteklosti.

To je tisto, kar je pomembno.

To je tisto, kar nas resnično notranje obogati … s pomirjenostjo, z zadovoljstvom in s svobodo.

Če se je tudi vas ta utrinek kakorkoli dotaknil, vas vabim da ga delite še s prijatelji in znanci — mogoče jim prav s tem pomagate na njihovi poti do zadovoljstva in miru.

Share

🎧 Epizodo, prosim, poslušajte v predvajalniku zgoraj☝️

V tej prvi epizodi bom predstavil oddajo Nektar miru in njen namen. Obenem pa bom že delil enega izmed pomembnih učenj — enostavno, ampak globokega pomena saj, če mu sledimo, neobhodno vodi do večjega miru in zadovoljstva.

V tej epizodi boste slišali:

• Uvod in predstavitev oddaje Nektar miru

• Tri ključne korake, ki lahko vodijo do miru in zadovoljstva

Moje ime je Mitja Žibert in bom vaš gostitelj v tej oddaji, katera služi kot vabilo k osebnostni in duhovni rasti.

Viri:

· Novo: Arhiv predavanj in odgovorov na vprašanja

Če se vam je ta uvodna epizoda zdela zanimiva in koristna, vas vabim da oddajo delite s prijatelji in znanci — mogoče jim s tem pomagate na njihovi poti.

Share

Povezava do pubikacij v angleškem jeziku www.nectarofpeace.com

Transkripcija epizode

Dobrodošli v prvi epizodi oddaje Nektar miru, ki bo posvečena deljenju univerzalnih resnic in modrosti ter praktičnih usmeritev velikih učiteljev in modrecev.

Moje ime je Mitja Žibert, in del mojega delovanja je prav širjenje teh znanj, katere tudi sam skušam v čim večji meri živeti.

Ta nova oddaja predstavlja vabilo vsem modernim ljudem, ne glede na starost ali življenjske okoliščine, torej vsem, ki čutite, da v vašem vsakdanu nekaj manjka: občutek trajnega miru, ravnovesja, zadovoljstva in smisla.

Večina nas v življenju doseže točko, ko spoznamo da moramo storiti določen preobrat, ampak nas nekako vedno povleče nazaj v stare navade in škodljive sociokulturne smernice. In bolj ko v sebi tlačimo to spoznanje, bolj ko skušamo prikriti razpoke, bolj se v nas razraščajo nezadovoljstvo, nemir, jeza in zmedenost.

Ta klic po preobratu ali spremembi je iskren in izvira iz naše najglobje naravne inteligence. Pa vendar se naša volja da mu sledimo prehitro in prelahko omaje. Da bi uspeli, se moramo tega lotiti s skrbnostjo, vero, potrpežljivostjo predvsem pa s pravim vodstvom. In kje drugje najti to vodstvo, kot pri največjih učiteljih in modrecih človeštva, ki že od pamtiveka, vsak na svoj način, delijo univerzalne resnice za vsa področja in dimenzije življenja.

Uvod v učenja

In tako bi že kar v tej prvi epizodi delil enega izmed teh učenj, ki se sicer zdi enostavno, ampak nosi globok pomen, in služi kot lep uvod v prihodnje epizode. To učenje je delil učitelj Novo, ki tudi mene kot mnoge druge skrbno spremlja na naši poti in ki po mojih izkušnjah sodi v skupino prej omenjenih velikih učiteljev.

In glede na to, da so njegova učenja vsebinsko, razumsko, in čutno v veliki meri dostopna modernemu človeku, obenem pa žal nedostopna za širšo javnost, bodo ta učenja tvorila glavnino teh oddaj. Sam je tudi pozdravil in vzpodbudil idejo, da to kar uči delim naprej. Bom pa v oddaji seveda delil tudi učenja drugih velikih učiteljev. Sicer pa, ko se sklicujem na te velike učitelje, osebno mislim samo tiste, ki so resnično dosegli končno osvoboditev ali samo-spoznanje oziroma tako imenovano razsvetljenje.

Tako se bomo poleg Novovih učenj, če jih naštejem samo nekaj, srečali tudi z učenji:

• Guatame Bude,

• Jezusa Kristusa,

• Satya Sai Babe,

• Jiddu Krišnamurtija,

• Oša,

• Ramane Maharšija,

• Lao Tzeja,

• Petra Dunova,

• Ramakrišne Paramahanse,

• Švamija Vivekanande,

• Paramahansa Yoganande,

• Švamija Satyanande,

• …in tako naprej.

Vsak izmed teh učiteljev, skupaj z njihovimi učitelji ali duhovnimi tradicijami, je ogromno doprinesel za dobro človeštva. In kot bomo videli, je teh razsvetljenih učiteljev še kar precej.

Še dve kratki opombi, preden se dotaknemo prvega izmed učenj, ki bo služilo kot lep uvod v nadaljnje epizode.

Kot prvo, bi rad izpostavil, da bom izjemno pazljiv da znanja in resnice podam v čimbolj originalni in nespremenjeni obliki. To je namreč ključnega pomena za ohranjanje učenj in njihovega bistva. Kadar pa bom čutil da je to primerno in koristno, bom pa poleg samega vodenja skozi vsebino, dodal tudi opombe ali pojasnitve, ki pa bodo prav tako osnovane na učenjih teh istih učiteljev. Pri srečevanju s temi znanji se namreč velikokrat srečamo z vsebino, ki se zdi pomanjkljiva (čeprav to ni) ali nejasna, ampak se kasneje, ko to isto vsebino srečamo na drugih mestih, na drug način, ali smo le bolj pripravljeni, koščki počasi sestavijo. In ti koščki bodo osnova za moje komentarje in pripravo vsebine te oddaje.

In drugo, tekom oddaj se bomo srečavali z besedami, ki so splošno pomanjkljivo ali celo napačno razumljene. Te besede bom skušal postopno razjasniti. Naj dam nekaj primerov: na primer sreča, za katero pogosto mislimo, da jo lahko najdemo v čutnih zadovoljstvih. Inteligenca, ki jo enačimo z intelektualnostjo. Ali pa meditacija, ki je večinoma smatrana kot aktivna koncentracija, kar pa, kot bomo spoznali v prihodnje, to ni. Lahko bi dodal še pojme kot so ljubezen, svoboda, usoda, karma, molitev, mantra, čakra in tako naprej. Kot bomo videli je teh besed zares veliko, in na naše življenje velikokrat vplivajo glede na pomen katerega jim ga pripisujemo.

Učenja

Pa naj se končno vrnem k Novu in vsebini te epizode. Za to prvo epizodo sem izbral nekaj, kar nedvomno lahko vsakomur koristi in kar lahko vsi že takoj uporabimo v svojem vsakdanu.

In sicer gre za odgovor na vprašanje, ko ga je ena gospodična prosila naj poda korake, ki vodijo do tega da postanemo kot Novo, oziroma dospemo do končnega cilja. Ampak, da naj to ne bo nekaj nedosegljivega, temveč nekaj osnovnega in dostopnega.

Na njeno prošnjo je Novo je odgovoril sledeče:

“Prvi korak je: ne smete se ukvarjati z drugimi ljudmi. Ne smete zapravljati časa za razmišljanje in zanimanje za druge ljudi. To je prvi korak.

Drugi korak je: ukvarjajte se z vsem tem kar je za vas, torej samo z vašimi zadevami. To je korak številka dva.

In korak številka tri je: svojo pozornost preusmerite oziroma obrnite na drugega le ko ste vprašani, ko ste poklicani, ali ko ste naprošeni za pomoč. To je tretji korak.”

Tukaj bom dodal, da se Novo vsekakor dobro zaveda pomena dolžnost in odgovornosti, kar pomeni da ko ima nekdo do nekoga odgovornost, kot na primer starši do otrok ali zaposleni do strank, ta odgovornost sama po sebi vsebuje prošnjo in potrebo po pomoči, podpori ali sodelovanju. Obenem, pa kot vsi veliki učitelji tudi Novo poudarja pomembnost delanja dobrega in služenja drugim.

Kot koristen dodatek k prej povedanemu, je tekom drugih razgovorov dejal da kadar želimo delati dobro in pomagati, to lahko brez skrbi naredimo po lastni iniciativi samo, če že vnaprej vemo, da si drugi tega zares želi oziroma da bo to sprejel pozitivno. Če pa tega ne vemo, je pa pomembno da najprej vprašamo drugega za dovoljenje, torej vprašamo “ali smem pomagati?”. Če drugi sprejme, pomagamo, če pa pomoč zavrne, pa to sprejmemo brez slabih občutkov in misli, ter se pomoči vzdržimo.

V odgovoru, ki pa ga je podal gospodični, pa gre za primere, ko takega dogovora ali našega vedenja ni … v takem primeru pa je torej najbolje da damo pozornost drugemu le, ko smo za to poklicani s strani drugega. Ali drugače povedano, ko ne gre za našo lastno potrebo, se je najbolje obračati na drugega le kadar je to z njihove strani zaželjeno oziroma dobrodošlo.

Osnova za tak odgovor pa je to, da dokler nimamo celostnega zavedanja, ne moremo vnaprej vedeti kaj bo naša samoiniciativna akcija sprožila … torej, lahko imamo najboljši namen pomagati, pa vendar lahko s tem naredimo več škode kot dobrega in dodatnih zapletov na obeh straneh, za kar pa nosimo odgovornost in s tem globje posledice mi sami. Ko pa odgovarjamo in pomagamo samo ko smo pozvani in to storimo po svojih najboljših močeh in s čisto namero, pa s tem znatno omejimo možnost nastanka negativnih posledic in nepotrebnih dodatnih dolgov.

Več o tem in zakaj to tako deluje, bomo vsekakor podrobneje spoznali v prihodnjih epizodah, saj je dobro razumevanje tega izjemnega pomena za naše življenje.

Na tretji korak, torej k obračanju pozornosti na drugega samo ko smo za to pozvani, je ista gospodična dodala še vprašanje, “kaj pa če nihče nikogar ne išče, kliče, prosi … v smislu evo jaz od nikogar nič nočem, torej tudi vi ne iščite od mene?”

Novo je na to odgovoril, da “če nihče od tebe nič ne išče ali potrebuje, si svobodna … to je super. To pomeni da nikomur nič ne dolguješ in da tebi nihče nič ne dolguje. Namreč, če ima nekdo karkoli nerazrešenega v vezi s teboj (dobrega ali slabega), bo prišel, ti pomagal, ti škodoval, te prosil, ti svetoval … torej tudi pozitivno. Važno je, da se na druge ne obračaš, razen če si vprašana ali poiskana … ne po svoji iniciativi, ampak samo po iniciativi drugih.”

Izhajajoč iz drugih razgovorov z Novom, bom tukaj dodal, da to kar je odgovoril, ne pomeni, da mi sami ne smemo poiskati pomoči pri drugih kadar to potrebujemo. Vsekakor je dobro in potrebno, da nenehno razvijamo vse višjo stopnjo samostojnosti oziroma neodvisnosti od drugih, ampak dokler ta nezmožnost, odvisnost ali soodvisnost obstajajo, je seveda potrebno da sodelujemo oziroma prosimo za pomoč. Ne glede na to, pa si je dobro zapomniti, da išče samo ta, ki potrebuje. Kdor ne potrebuje, ne išče. Zatorej, če kdo karkoli od vas prosi, mu, če seveda lahko in s tem nikomur, niti sebi, ne škodujete, to dajte po svojih najboljših močeh.

Odgovor gospodični pa je Novo zaključil z vprašanjem “kako se vse to zdi … težko ali ne?”, nakar je ob pritrditvi da se zdi lahko dodal “da, zares se zdi lahko ampak, ko to želiš dati v prakso se pokaže za izjemno težko.”

In res je težko … ne samo ker ima naš um močna nagnjenja in navade, da se ukvarja z drugimi ljudmi preko ogovarjanja, primerjanja, idoliziranja, zavisti, tekmovanja, asimilacije, pričakovanj, obsojanja in podobnega. Gre tudi za problem splošnega nepoznavanja in nespoštovanja samega sebe, nepoznavanja naše globje medsebojne povezanosti in seveda našega omejenega razumevanja življenja kot celote. Zatorej je še toliko bolj pomembno, da posvetimo čas in voljo spoznavanju le-tega, in kje bolje začeti, kot pri teh, ki so to že spoznali.

Vabim vas, da te tri korake preizkusite v svojem vsakdanu, da preverite v kolikšni meri se jih že držite in kje se še pojavljajo izzivi. Ne glede na to kaj boste spoznali, naj vam ti trije koraki služijo kot pomemben kažipot in inspiracija za globje spoznavanje samega sebe … to pa samo po sebi vodi do boljšega življenja.

Zaključek

Verjamem, da nam je vsem skupaj blizu zavedanje kako nam lahko znanja teh velikih učiteljev odprejo nov pogled nase, na druge in na življenje. Kako nam lahko pomagajo k pozitivni spremembi. Obenem, pa lahko v nas izzovejo tudi odpor ali dvom … in tudi to je povsem normalno, saj velikokrat zamajejo temelje naših globokih prepričanj. To pa je vsekakor koristno in potrebno ter tudi eden izmed razlogov zakaj se bomo k tem učenjem bolj obširno in globje vračali v prihodnjih epizodah.

Če je torej ta uvodni del v vas vzbudil zanimanje in željo po več, potem toplo vabljeni k poslušanju oddaje Nektar miru - da pa boste obveščeni o izidu naslednjih epizod se pa le prijavite na obvestila. In še mimogrede, oddajo bom predvajal tudi v angleščini, če vam slučajno poslušanje v tem jeziku bolj ustreza. Povezavo do angleške oddaje pa bom dodal k opisu epizode.

Naj se torej v tej razbohoteni pomladi, ko znova prebujena narava ljudem prinaša novega navdiha, prebudi tudi ta nova oddaja in nas napolni z voljo, da se odzovemo klicu po spremembi in z malimi, postopnimi koraki naredimo preobrat k novem načinu življenja. To skupno popotovanje nas bo peljalo skozi odkrivanje in raziskovanje izjemnih znanj, modrosti, tehnik, in občasnih inspirativnih zgodb. In glede na moje izkušnje in izkušnje teh s katerimi sem ali še vedno individualno sodelujem, lahko rečem, da ta pot zares vodi vse ki iščemo globino namesto nenehne zamotenosti, inteligenco namesto intelektualnosti, in pomirjenost namesto površinskih užitkov, tja kjer se um ustali, srce odpre in se življenje napolni z nektarjem miru.

In prav v znamenju nektarja miru in z željo po miru ter upanjem da se mi pridružite v naslednji epizodi, vam pošiljam srčen pozdrav.